Občina Izola leži na jugozahodnem delu Republike Slovenije, je del obalno-kraške regije in meri skupaj 29 km². Po površini se med slovenskimi občinami uvršča na 182. mesto. Na vzhodu meji na občino Koper, na zahodu in jugu pa na piransko občino. Meja med občinama Izola in Koper poteka od rtiča Vižilan prek dela Markovca in Sv. Donata do doline Drnice. Mejo s piransko občino pa označujejo desni breg doline Drnice in zaselki Slami, Stara vas, Morgani, Nožed, Kosterlag in rt Ronek.
Naselja Občine Izola so Baredi, Cetore, Dobrava, Izola, Jagodje, Korte, Malija, Šared, Nožed. Najvišja točka je Malijski hrib z 278 m nadmorske višine. Dolžina morskega brega je 8,5 km.
Na dan 2. 11. 2014 je imela občina Izola 15. 916 prebivalcev.
Marina Izola s 700 privezi predstavlja odlično izhodišče za križarjenje vzdolž jadranske obale.
Prav ribištvo je naše majhno obmorsko vasico spremenilo v mesto in poneslo njeno ime daleč v svet. Na začetku 20. stoletja je bilo naše morje preplavljeno z ribami, kar je omogočilo razvoj industrijskega ribolova. Z gradnjo lesenih plovil so ga podpirale manjše ladjedelnice – škveri, kasneje pa tudi znamenita ladjedelnica 2. oktobra. Z ribje predelovalno industrijo, ki je ponudila veliko število delovnih mest, se je naglo povečalo tudi število izolskih prebivalcev ter priložnost za napredek.
Danes se z ribištvom ukvarjajo le še manjše skupine ribičev z barkami, ki so samo spomin na nekoč mogočno ribiško floto. Ribištvo je Izoli pustilo močan pečat, ki ga je v mestu še danes mogoče začutiti na vsakem koraku.
ZGODOVINA RIBIŠTVA IN RIBIŠTVO DANES
RIBARNICE
IZOLANA
Občina Izola leži ob obali jadranskega morja na jugozahodni del Republike Slovenije. Na vzhodu meji na občino Koper, na zahodu in jugu pa na občino Piran. Ozemlje ima obliko trikotnika, ki se s severno stranico naslanja na morje.
Morski breg, ki poteka od rtiča Viližan na vzhodu do rtiča Ronek na zahodu, je dolg 8,5 km.
Meja med občinama Izola in Koper poteka od rtiča Vižilan prek dela Markovca in Sv. Donata do doline Drnice.
Mejo s piransko občino označujejo desni breg doline Drnice in zaselki Slami, Stara vas, Morgani, Nožed, Kosterlag in rt Ronek.
Pogled v živo.
Prvi znani prebivalci Istre so bili Histri, ki so gradili utrjena naselja -gradišča, kaštelirje na vzpetinah. Eno teh naselij je bilo na Kaštelirju pri Kortah. Histri so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo, lovom, ob morju pa z ribolovom in gusarstvom.
Rimski zasedbi Istre leta 178 pred n. št. so se Histri močno upirali, vendar so bili premagani. Kasneje so se Histri, ki so dali polotoku tudi ime, romanizirali. Rimski cesar Avgust je mejo rimske države postavil na reko Rašo v Istri. Krščanstvo se je v Istro širilo iz Ogleja. Do konca 6. stoletja so se v Istri oblikovale škofije v Trstu, Kopru, Novigradu in Pulju. Na otoku je bilo naselje tudi v rimski dobi. Iz 1. stoletja so v Simonovem zalivu ohranjeni temelji vile rustike z mozaiki ter ostanki pristanišča, v Viližanu pa ostanki opekarne ter pristanišča. V času preseljevanja ljudstev v 6. stoletju se je romansko prebivalstvo iz notranjosti zateklo v obmorska istrska mesta. Takrat je verjetno na otoku nastalo manjše naselje Haliaetum (Alieto). Paolo Naldini je leta 1700 v svojem delu Corografia zapisal, da so Izolo ustanovili romanizirani Histri, ki so se zatekli na otok pred Huni, ki so sredi 5. stoletja opustošili Istro. Pietro Coppo pa je trdil, da so Alieto zgradili prebivalci Ogleja, ki so se na otok zatekli pred Huni sredi 5. stoletja.
Nato so Franki leta 776 najprej porazili Langobarde, nato pa leta 788 Bizantince in zasedli Istro. Frankovska oblast je temeljito spremenila družbene odnose v Istri, saj je ukinila rimsko-bizantinsko ureditev ter uvedla fevdalizem.
Leta 804 so se na Rižanskem zboru istrska mesta pritoževala nad uvajanjem fevdalizma in priseljevanjem Slovanov v neposredno bližino mest. Franki so mestom na zahodni obali Istre priznali samoupravo, vendar so se le-ta hotela otresti fevdalne oblasti. Pri tem so se začela navezovati na Benetke, ki so po bizantinskem porazu prevzela nadzor nad severnim Jadranom.
Izola se prvič omenja v virih 14. 1. 932 kot Insula in sicer v beneški listini Liber Albus. V listini se med Koprčani, ki so se zavezali, da bodo beneškemu dožu Petru II. Candianu vsako leto prostovoljno dajali 100 amfor vina (amphoras centum), omenja tudi prebivalec Izole Georgius de Armentressa de Insula. Istrski mejni grof Wintherij (Winter) se s Koprom ni strinjal in je s svojimi ljudmi napadal posestva gradeške patriarhije ter beneška posestva v Istri. Prisvajal si je denar od davščin ter Benečanom v Istri nalagal izredne davke, ropal in plenil beneške barke ter pobil mnoge Benečane.
Beneški dož Peter Candian II. je uvedel gospodarske sankcije in prepovedal hoditi Benečanom v Istro ter Istranom v Benetke. Wintherij je nato zaprosil gradeškega patriarha Marina naj posreduje pri Beneškem dožu za mir. 12. 3. 933 je bil v Rialtu v Benetkah podpisan mir, v katerem so se istrski veljaki zavezali braniti beneške posesti v Istri. Listino so podpisali predstavniki večine istrskih obalnih mest: Kopra, Pulja, Trsta, Milj, Pirana in Novigrada. Mir je za Benetke pomenil zmago in potrditev privilegijev na obali zahodne Istre.
Sredi 11. stoletja pa je nemški cesar Henrik III. Istro podelil v fevd Udalriku Wiemarskemu in je le-ta postala samostojna mejna grofija. Pod nemškimi fevdalci je Istra ostala vse do leta 1208, ko je nemški cesar Oton IV. podelil posvetno oblast nad večjim delom Istre oglejski patriarhiji. Oglejski patriarhi so tako postali istrski mejni grofje. Mesta na zahodni obali Istre, ki so se upirala centralizaciji oblasti najprej Frankom, nato Nemcem, so se v boju za avtonomijo naslanjala na Benetke. Ravno tako so se upirala poskusom oglejskega patriarha, da bi povečal centralno oblast v mejni grofiji Istri.
V 10. stoletju so imela status mesta (civitas) le tista mesta, ki so imela tudi sedež škofije, ostala mesta, med njimi tudi Izola, so se imenovala »ozemlja« (terre). V 9. in 10. stoletju so pomorsko trgovino v Jadranu močno ovirali Saraceni in Hrvati, zato so se nekatera mesta še močneje navezala na Benetke. Leta 977 sta Koper in Benetke potrdila sporazum iz leta 932. Koper se je obvezal, da bo v primeru vojne med Benetkami in istrskimi mesti ostal nevtralen. Po letu 1000 se je začel postopni gospodarski razvoj obalnih mest v Istri. Med najpomembnejšimi gospodarskimi panogami so bili oljarstvo, vinogradništvo, solinarstvo, ribolov ter pomorska trgovina.
8. 1. 972 je nemški cesar Oton I. na prošnjo grofa Adeleida podaril Izolo Benečanu Vitalu Candianu, bratu beneškega doža Pietra Candiana. V listini je zapisano, da ga pri tem ne sme vznemirjati noben vojvoda, mejni grof, škof ali grof…, kdor bo to storil, bo moral plačati 1000 liber “najboljšega” zlata, polovico cesarju, polovico Candianu. Gradeški patriarh Vitalo Candiano IV., sin doža Pietra Candiana je leta 976 Izolo prodal oglejskemu patriarhu Rodaldu. 16. 4. 977 je nemški cesar Oton II. na prošnjo karantanskega vojvode Henrika oglejskemu patriarhu Rodaldu in njegovim naslednikom potrdil lastninsko pravico nad Izolo v Istri z vsemi pritiklinami in dohodki, ki so jih prebivalci Izole že plačevali kraljevski gosposki od hiš in drugih storitev.
Oglejski patriarhi
Med oglejsko in gradeško patriarhijo so se začeli boji za cerkveno oblast v Istri že leta 568.
Frankovski vladar Karel Veliki je Istro podelil gradeškemu patriarhu. Leta 827 je koncil v Mantovi cerkveno oblast v Istri dodelil oglejskemu patriarhu. Celo 9. stoletje je potekalo v sporih med obema patriarhoma za cerkveno oblast v Istri. Oglejski patriarhi so si pridobili naklonjenost nemških cesarjev, ki so jim za zvestobo podeljevali nova posestva, čeprav sta cesarja Oton I. in Oton II. gradeškemu patriarhu zagotovila imuniteto ter potrdila pravico do posesti ter sodne oblasti.
2. 4. 974 je Oton II. gradeškemu patriarhu potrdil fevd nad nekaterimi mesti v Istri, med njimi sta bila tudi Koper in Piran, z vsemi pravicami vred. V listini je zapisano, da imata Koper in Piran pravico braniti se s svojim vojaštvom in da v vseh zadevah vladata po svojem domačem pravu.
Leta 1024 je na cesarski prestol prišel Konrad II., ki je oglejskemu patriarhu Poponu podaril istrsko grofijo. Popon je izkoristil politične nemire v Benetkah, ko je moral iz Benetk zbežati dož in iz Gradeža patriarh. Z vojsko je zavzel Gradež ter ga izropal. Ker je imel podporo novega nemškega cesarja, mu je papež leta 1027 priznal pravico do Gradeža. Patriarh je leta 1042 ponovno izropal Gradež. 11. 6. 1077 je nemški cesar Henrik IV. oglejskemu patriarhu Sigehardu podelil istrsko mejno grofijo v trajno last.
23. 7. 1031 je oglejski patriarh Popon Izolo podaril v fevd (beneficium) s sodstvom, davščinami, javno tlako ter vsemi obdelanimi in neobdelanimi površinami samostanu Sv. Marije (Marije Device) pri Ogleju. Podaril mu je tudi kapelo Sv. Petra v Izoli. Oglejska opatinja je gospodovala nad Izolo s pomočjo gastalda, sodnika, porote in notarja. Najpomembnejši magistrat je bil gastald (upravitelj samostanske posesti), ki ga je opatinja menjavala vsaka tri leta. Pobiral je mitnine, carine, varoval vse samostanske dohodke, vodil je kazenske postopke, pri tem mu je pomagal sodnik, porota je odločala v sporih med občino in samostanom glede samostanskih prihodkov.
Leta 1139 je oglejski patriarh Pelegrin opatinji Heiliki ponovno potrdil posest samostana v Izoli z vsemi pritiklinami.
Fara Sv. Mavra
3. 12. 1082 se prvič omenja izolska fara Sv. Mavra v listini tržaškega škofa Heriberta, ki je izolsko faro podelil koprski cerkvi Marije Device s četrtinami desetin in vsemi darovi, ki se bodo nabrali v cerkvi. V listini je zavrnil prošnjo izolskih prebivalcev duhovnega in posvetnega stanu, da bi izolska fara sama krstila otroke in je to pravico dodelil koprski cerkvi.
Beneška zaščita
Leta 1145 so se Pulj, Koper in Izola, ki je še vedno spadala pod Koper, Benetkam uprli, a so jih Benetke premagale in jih prisilile na »prisego zvestobe« (facere fidelitatem) beneškemu dožu in se obvezali, da bodo na svoje stroške oborožili in opremili vsak eno galejo v primeru vojne. Če bi beneška flota štela več kot 15 ladij, bi Koper in Izola opremila skupaj eno galejo. Ti galeji s koprsko oziroma izolsko posadko sta bili dolžni pluti pod beneško zastavo, vendar le do Dubrovnika na vzhodni jadranski obali oziroma do Ankone na drugi strani.
Ko so Benečani premagali še ostala obmorska mesta, si je beneški dož nadel naziv »Istriae dominator«.
Koper z Izolo se Benetkam ni več upiral, v zahvalo je leta 1148 za dobo 29 let postal edino pristanišče v Istri, ki je smelo trgovati s soljo.
Boj za cerkvene desetine v Izoli
Cerkvene desetine so predstavljale nenehne spore med cerkvenimi oblastmi, saj so predstavljale velik del prihodka. Leta 1149 je tržaški škof Bernard z vojaškimi pohodi izterjeval desetine, Milje, Koper Izola in Umag so se dve leti upirali škofovi vojski.
Leta 1165 je opatinja oglejskega samostana Wilpurga (Wiliperta) dovolila Izolanom, poselitev Albucana (Monte Albuciano), Kaštelirja pri Kortah. V listini je zapisano, da so tisti prebivalci Izole, ki bodo poselili Albucan dolžni vsako leto dati oglejskemu samostanu 100 urn (veder) vina, ter da jim pripadajo vse pravice, časti in davščine, ki so v navadi v Izoli (consuetudines terre Insulae). Navzoč je bil tudi samostanski gastald v Izoli Anvald.
Leta 1166 je oglejski patriarh Ulrik naznanil, da je tržaško-koprski škof Bernard (Wernhard) podelil oglejskemu samostanu oziroma opatinji Hermelindi desetino v Izoli. Desetino je prej imel v fevdu goriški grof Engelbert, a jo je odstopil.
Leta 1173 je oglejski patriarh Ulrik II. poravnal spor zaradi izolskih desetin med opatinjo Hermelindo in svojim fevdnikom Almerikom iz Milj, kateremu je opatinja dala izolske desetine v fevd. Almerik je za omenjeni fevd opatinji obljubil zvestobo ter 3 marke srebra.
27. 4. 1174 je papež Aleksander III. potrdil samostanu fevd v Izoli s sodstvom, davščinami, javno tlako in vsemi pritiklinami ter desetine in kapelo Sv. Petra, ki jo je tržaški škof podelil cerkvi Sv. Marije v Kopru.
25. 8. 1175 je oglejski patriarh Ulrik II. oglejskemu samostanu potrdil darovnico iz leta 1036, »z vsemi sodbami, tlako in vsem obdelanim in neobdelanim ozemljem, s sodstvom, davščinami, javno tlako«. Samostanu je pripadlo 100 urn vina (urna je imela okoli 6o litrov), desetine in kapela Sv. Petra v Izoli.
Darovnico so nato še večkrat potrjevali oglejski patriarhi in celo papeži. V sporu zaradi izolske desetine sta bila tudi koprski škof Aldiger in oglejski samostan.
9. 3. 1189 je oglejski patriarh Gotfrid naznanil svojim vazalom in fevdnikom, da je opatinja desetine v Izoli sklenila obdržati po smrti Almerika iz Milj, kateremu jih je dala v fevd.
Koprske četrtine (quarte) desetin v Izoli
Koprski kanoniki so si leta 1177 lastili neka posestva v Albucanu nad Izolo. Oglejski patriarh Ulrik je določil, da morajo koprski kanoniki vrniti tržaškim kanonikom faro v Sečovljah ter posesti v Albucanu.
Koprski kapitelj je četrtine v Izoli dajal v zakup. Tako je julija 1202 koprski dekan Peter četrtine v Izoli od žita, vina in sočivja ter drugih dohodkov in najemnin podelil v dosmrtni zakup Albinu iz Izole in njegovi ženi Elichi. Izvzel je le prvine od sira ter četrtine od jagenjčkov in piščancev, te so koprski kanoniki zadržali zase. Albin in žena pa sta morala v zameno vsako leto na praznik Sv. Mihaela dati koprskim kanonikom 50 urn vina in prvo leto 50 starjev žita. 50 starjev žita sta bila dolžna dati vsako drugo leto za žito iz Albucana ter za žito iz doline (Valle) vsako drugo leto 30 starjev.
Do spora je ponovno prišlo na začetku 13. stol., ko so se Miljčani, Umažani in Izolani 6. 8. 1205 z vojaško silo uprli koprskemu škofu, ker je ponovno zahteval od njih desetino.
Spor med koprskim kapitljem in oglejskim samostanom zaradi izolskih desetin je trajal vse do 18. 10. 1225, ko je s posredovanjem oglejskega patriarha, pravico nad desetino v Izoli dokončno dobil oglejski samostan, četrtine desetin pa so ostale koprskemu kapitlju.
Težnje po neodvisnosti
Istrska obmorska mesta so za razliko od mest v notranjosti, ki so jih ustanovili in jim podeljevali mestne pravice fevdalci, deloma ohranila mestno samoupravo še iz rimsko-bizantinskega obdobja. Imela so svoje sodnike (iudices), ki so se pod frankovsko oblastjo imenovali scabini. Na čelu mest so bili locopositi, ki jih je imenovala centralna oblast.
V 12. stoletju se je začel proces osvobajanja mest izpod fevdalne in cerkvene oblasti ter boj za avtonomijo. V tem boju so jim vedno bolj pomagale Benetke. Istrska mesta so se upirala fevdalni oblasti oglejskega patriarha in se začela vedno bolj naslanjati na Benetke, katere mornarica si je že zagotovila premoč na morju. Meščani so začeli ustanavljati komune. Tako je koprska komuna nastala leta 1186, vanjo je spadala tudi »villa« (vas) Izola. Piranska komuna pa je nastala leta 1192.
Meščani so izbirali konzule, rektorje, nato podestate. Ljudska skupščina, arenga, je imela na začetku vrhovno oblast. Sčasoma so se izvoljeni predstavniki meščanov dvignili nad ostale, saj so si zaradi položajev povečali bogastvo. Člani bogatejših družin so kasneje oblikovali mestne svete, ki so se po beneškem zgledu konec 13. stoletja zaprli (»serrata«) in niso sprejemali novih članov.
Izola se je ves čas želela otresti fevdalne nadvlade oglejskega samostana in je večkrat zahtevala, da bi sama postavljala gastalda. To jim je uspelo 25. 11. 1220, ko so za samostanskega upravitelja – gastalda postavili svojega človeka., vendar z dovoljenjem opatinje. Obe strani sta se v pogodbi zavezali, da bosta skupaj izbrali gastalda. V listini se omenja izolska občina (Comune de Insula) ter “razumnejši” del izolskih mož. Za kršitev te pogodbe so določili globo v višini 10 mark čistega srebra. Opatinja Giselrada je pristala, da bo prihodnja tri leta gastald Adelold iz Izole, ki je dobil tudi pravico podeljevati službe. Ob izvolitvi je moral priseči, da bo zvesto delal v korist samostana.
20. 10. 1225 je bila med samostanom in Izolo podpisana listina s katero si je opatinja ponovno izborila pravico, da postavlja gastalda, sodnika in notarja v Izoli.
20. 2. 1241 je moral ponovno posredovati oglejski patriarh Bertold, ki je opatinji Herburgi ponovno potrdil listino, ki jo je 9. 3. 1184 oglejski patriarh Gotfrid izdal glede izolskih desetin.
Zaton oglejskih patriarhov
Sredi 13. stoletja je oglejski patriarh Bertold izgubljal oblast nad istrskimi mesti. Novi nemški cesar Konrad je 14. 2. 1251 prišel v Portorož. V Piranu je izdal edikt (cesarjev ukaz), s katerim je oglejskemu patriarhu odvzel oblast istrskega mejnega grofa, istrskim mestom in komunam pa je dodelil upravne in sodne pravice. S tem je prenehalo fevdstvo oglejskega samostana nad Izolo, ostale pa so mu desetine ter pravica do najemnin in zakupnin.
1. 5. 1253 se je v Izoli sestal Generalni svet (Veliki in Mali svet skupaj). Sestali so se v komunski palači z namenom pomiriti spore z oglejskim samostanom. V tem dokumentu so omenjeni občinska palača, generalni svet (veliki in mali), 3 konzuli, poslanci, sodniki, advokati, prokuristi in notar. Istega leta so izvolili za podestata Landonea iz Montelonga.
V tem dokumentu se prvič omenja izolska občina.
Patriarh Volfger je leta 1212 del izolske zemlje dodelil v fevd družini Castro iz Kopra, opatinja Elica pa je leto prej dala samostan Sv. Basa na izolski strani strunjanske doline v fevd piranski cerkvi Sv. Jurija. V 70-tih letih se je posest izolske občine zmanjšala še za posestvo Izolana H. Gosmarusa, ki ga je podaril samostanu Sv. Basa.
Od 12. stoletja dalje so se Benetke razvijale v oligarhično plemiško republiko, v kateri je postal nosilec oblasti veliki svet. Od leta 1323 so bili v velikem svetu le člani starih plemiških družin. Iz velikega sveta se je v 15. stoletju postopoma razvil senat ali svet naprošenih, ki je odločal o notranji in zunanji politiki, upravi, gospodarski politiki in državnih financah.
Oglejski patriarh je po letu 1208, ko je postal istrski mejni grof, začel v mesta postavljati svoje predstavnike oblasti, gastalde. Med patriarhi in Benetkami se je nato pol stoletja odvijal boj za oblast v Istri. V vojni med oglejskim patriarhom Gregorjem in Goriškim grofom Albertom II. leta 1267, se je Izola borila skupaj s Piranom in Koprom na strani Goriškega grofa, s katerim so sklenila vojaško zvezo. Goriški grof je tega leta dal zapreti oglejskega patriarha Montelonga. Po njegovi smrti leta 1269 je ostal sedež patriarha nezaseden do leta 1274.
Oblast benečanov
Odsotnost oglejskega patriarha v Istri so izkoristile Benetke in povečale svoj vpliv. Istega leta so Benetke izdale odredbo, da bodo varovale samo tista mesta, ki se bodo Benetkam prostovoljno predale. Mnoge komune so za svoje podestate izvolile Benečane. Leta 1274 je postal oglejski patriarh Rajmund della Torre, ki je prisilil istrska mesta na zvestobo in na sodelovanje v vojaških akcijah proti Benetkam. Tako so se tega leta Izolani izkazali pri rušenju trdnjave v Buzetu (La Torre di Piguente) in mnogih gradov v Istri.
Med vojno Benečanov z Ancono in Goriškim grofom Albertom II. so mesta Piran, Izola in Buje 27. 7. 1278 podpisala sporazum v z Goriškim grofom v Pazinu in začela napadati probeneške komune. Ko je Albert z Benetkami sklenil premirje, se je položaj mest, ki so se borila proti Benetkam, zelo poslabšal. Leta 1279 so jih Benetke napadle z ladjevjem in kopensko vojsko. Napadle in zavzele so Izolo, ji porušile mestno obzidje, obračunale z nasprotniki in zaplenile njihovo premoženje, čeprav so našle mesto skoraj prazno. Nato so zasedle Koper, januarja 1283 pa še Piran.
Ko je 4. 5. 1280 Izola prišla pod Benetke, jim je obljubila, da bo podestatu letno plačevala 600 lir. Z letom 1280 je prenehala jurisdikcija oglejskega samostana nad Izolo, ostala pa jim je pravica do desetine, najemnin in zakupnin.
Sledila je vojna med oglejskim patriarhom in goriškim grofom proti Benetkam. Vojna, ki je trajala s premorom v letih 1285-1287 do premirja 1291, je pustila za seboj veliko opustošenje in bedo. Moč Benetk v Istri se je še bolj povečala.
Po zasedbi istrskih mest so Benečani začeli severni Jadran imenovati Beneško morje, vsa pristanišča so morala biti odprta beneškim trgovskim in vojnim ladjam. Blago iz jadranskih pristanišč je moralo najprej v Benetke. Benetke so zasedenim mestom pustile notranjo avtonomijo z mestnim svetom. Beneški senat je istrskim komunam določal načelnike mestne uprave-podestate in jim dal za vladanje posebna navodila, povelja (»commissioni«). Uprava istrskih mest je slonela na velikem svetu kot predstavniku domačega plemstva ter malem svetu kot izvršnem organu mestne uprave. Ostalemu prebivalstvu je bil vstop v upravne mestne organe zaprt.
V vojaškem pogledu so bila zahodnoistrska mesta od leta 1301 podrejena deželnemu kapitanu, ki je po letu 1358 dobil naziv kapitan Rašporja.
Za Koper, Izolo in Piran pa je bil vojaško in sodno pristojen koprski podestat in kapitan.
Medmestni spori in vojne
14. 1. 1347 se je Izola Benetkam uprla. Beneški senat je ukazal zapreti uporne meščane.
6. 3. 1348 se je začel sodni postopek zoper voditelja upora Pietra de Ursignana. Nekateri Izolani so morali v Benetke na zagovor, sicer bi jim zaplenili premoženje. Nekatere upornike so Benetke konfinirale. Po uporu so Benetke še bolj skrčile avtonomijo izolske komune. Beneški trgovci so dobili enake pravice v Izoli kot domači, izolski trgovci pa so morali v Benetkah za svoje blago plačati carino in ga prodajati po določenih cenah. Le neprodano blago so lahko prodajali drugje. Kot vsi Istrani so morali tudi Izolani plačevati Benetkam desetino od oljk, dac od stiskalnice (torklje), desetino od vina.
Vojna za Istro
V 50-tih letih 14. stoletja je prišlo do dolgoletne vojne med Benečani na eni ter Genovo, oglejskim patriarhom, Trstom in ogrskim kraljem Sigismundom na drugi strani. Patriarh je hotel povrniti izgubljeno ozemlje v Istri, ogrski kralj je hotel Dalmacijo, Genovežani pa so hoteli prevlado v pomorski trgovini v Sredozemlju. Izola je leta 1351 morala dati Benetkam 40 vojakov in jih na lastne stroške oborožiti. Leta 1379 je Pietro Doria, kondotier genovske flote premagal Benečane.
22. 3. 1379 se je vojska oglejskega patriarha izkrcala pred Izolo in jo zavzela. Izolski podestat je pobegnil v Koper. 25. 8. 1379 so koprski podestat Marco Giustiniani, piranski podestat Fantino da Mosto in umaški Vito Bon, ki je moral bežati iz Umaga, napadli Izolo: koprska in piranska vojaška posadka sta se izkrcali z ladij in mesto po hudem boju zavzeli, pri tem so ubili, oziroma onesposobili 106 patriarhovih vojakov, ostali so se predali. Nekaj dni kasneje so pregnali patriarhovo vojsko tudi iz Albucana.
Leta 1380 je genovska flota prisilila istrska mesta, da so priznala nadvlado oglejskega patriarha. Doria je zasedel Koper, vendar ni mogel zasesti koprskega kaštela. Njegova vojska pa je opustošila notranjost Istre.
Istega leta je beneški admiral s 47 velikimi galejami in ladjami priplul v Istro. Napadel in premagal je patriarhovo vojsko v Kopru ter ujel 400 njegovih vojakov. Vojna med Genovo in ogrskim kraljem proti Benetkam se je končala s Torinskim mirom leta 1381 s katerim je bilo vzpostavljeno stanje pred vojno. Benetke so še povečale svoje posesti v notranjosti Istre in obračunale s patriarhovimi privrženci. V Izoli so aretirale meščana Bonascuota in ga obtožile, da je pripravljal predajo Izole patriarhu.
Na začetku 15. stoletja so še vedno potekali zagrizeni boji med Benetkami in oglejskim patriarhom in njegovim zaveznikom ogrskim kraljem, ki je hotel omejiti moč Benetk na vzhodnojadranski obali in ponovno vzpostaviti oblast oglejskega patriarha v Istri.
Leta 1411 je med ogrsko-beneško vojno prišel pred Izolo Filippo Scolari (Pippo Spano), Firenčan. Poražen je bil v bitki pri Tervisu, z ostankom vojske se je umaknil v Istro. S 3000 konjeniki cesarske vojske ogrskega kralja Sigismunda se je ustavil pri cerkvici Sv.Lovrenca nedaleč od mesta. Ker je bila Izola leta 1411 že močno fortificirana, saj je podestat Nicolo Minio obnovil mestno obzidje in zgradil obrambni stolp nad mestnim vhodom, je ni napadel in se je premaknil z vojsko v Istro. Legenda pripoveduje, da je Sv. Maver prekril Izolo s čudežnim oblakom, ki je zaslepil vojake in Scolariju onemogočil zavzetje Izole.
Januarja 1413 se je Izola ubranila napada vojske oglejskega patriarha Lodovica de Tecka. 2. 10. 1413 je beneški senat pristal, da Izola zaradi vojnih žrtev v zameno za desetino oglejskemu samostanu (274 urn vina in tri urne olja) utrdi in popravi mestno obzidje. 14. 11. 1414 so Benetke iz istega razloga Izoli znižale dajatve z 950 na 500 lir.Vojna je bila za Benetke ugodna, saj je leta 1420 zasedla vsa ozemlja oglejskega patriarha v Istri. Serenissima je zlomila posvetno oblast oglejskih patriarhov v Istri ter moč nad istrskimi mesti še bolj okrepila.
V letih 1470-1499 se je turška vojska dvakrat ustavila pred Izolo, a je ni napadla, je pa izropala istrske vasi.
V 16. stoletju so se Benetke zapletle v vojno s Habsburžani in Turčijo. Vojna s cesarjem Maksimilijanom je trajala s presledki 25 let. Mesta Koper, Izola in Piran so sklenila premirje s Trstom in se borila na strani Benetk. V tej vojni se je dokončno izoblikovala meja med habsburško deželo Kranjsko in Beneško republiko.
29. 9. 1346 so Izolani na zborovanju pred komunsko palačo dosegli s samostanom nov sporazum. Za ceno višjih desetin so se rešili samostanskega gastalda in sodstva. 102 urnam vina, ki so jih dajali kot desetino, so dodali letno 300 urn vina, 6 urn olja in 6 starov žita. Ta sporazum so Izolani slavili vsako leto kot občinski praznik. V naslednjih desetletjih so Izolani ta sporazum pogosto kršili. 2. 4. 1384 so Izolani samostanu obljubili letno 400 urn vina, 6 urn olja in 6 starov žita. 16. 4. 1401 so Benetke Izolane kaznovale z globo 1000 lir, ker že več let niso dajali samostanu desetin, zakupnin in drugih dajatev. 20. 5. 1429 je dož ukazal Izoli, da morajo vsako leto oglejskemu samostanu na račun desetin in zakupnin dajati 275 urn rebule, olje in žito. Samostanu Sv.Katarine v Izoli pa je morala komuna po letu 1429 na praznik Sv.Martina namesto 275 urn vina plačati 330 malih liber, do 11. februarja v naslednjem letu pa dati 3 urne olja. Koprskim kanonikom pa je morala dajati četrtine od destin (quartese). Izolani so zelo neredno plačevali desetine, o čemer pričajo mnoge pritožbe opatinje beneškemu dožu: npr. leta 1510, ko niso plačali 330 liber in 6 urn olja. Leta 1571 so se Izolani hoteli rešiti nadležne prisotnosti samostanskih prokuratorjev in so sami postavili izterjevalca samostanskih desetin. Cerkvene dajatve so bile v 17. in 18. stoletju za obubožano prebivalstvo veliko breme.
Kuge
V 16. in 17. stoletju je kuga močno zredčila istrsko prebivalstvo. Koper, ki je štel v prvi polovici 16. stoletja od 9 do 10 tisoč prebivalcev, jih je sredi 16. stoletja štel le še 2310, tudi Piran je v letih 1557-58 izgubil dve tretjini prebivalstva. V letih 1630-31 je kuga ponovno zredčila prebivalce Kopra na 1800 ljudi. Vsa beneška Istra je imela po beneškem štetju leta 1649 le 49332 prebivalcev. Beneški senat je že leta 1556 podržavil zemljo, ki ni bila obdelana in jo koloniziral z begunci izpod turške oblasti na Balkanu.
Čeprav je bila Izola znana po zdravem podnebju in ni poznala malarije, je kuga med leti 1505 in 1632 morila v mestu kar 16-krat, tako je mesto imelo leta 1595 le 1490 prebivalcev. Leta 1581 pa okoli 3000. Ko je Izolo večkrat zapored prizadela kuga, je prepolovila prebivalstvo, skoraj prekinila trgovino z zaledjem ter z Benetkami, gospodarstvo je močno upadlo. Benetke so bile prisiljene Izolanom oprostiti dolgove ter mnoge dajatve. Izolskim ribičem so celo dovolili prosto prodajo rib. Leta 1559 je Izola zaradi velikega pomanjkanja zaprosila koprskega podestata za žito in drugo hrano. Leta 1590 so Benetke dale Izoli kredit v višini 500 dukatov za nabavo žita in druge hrane.
Propad beneške republike
V 17. stoletju je Istra doživljala splošno gospodarsko in kulturno mrtvilo, ki ga še poveča uničujoča kuga 1630, ki je močno zdesetkala prebivalstvo. Ponekod so nastala opustela območja, kmetijstvo je močno propadlo, zemlja je bila neobdelana. Benečani so nadaljevali s kolonizacijsko politiko.
Benetke so v nenehnih vojnah za oblast v Sredozemlju slabile svojo moč, izgubljale so ozemlja, trpela je trgovina in gospodarstvo, s propadanjem Benetk so propadale tudi istrske komune. Ko je Avstrija ustanovila svobodni mesti Trst in Reko 18. 3. 1719 se je gospodarski propad istrskih mest samo še stopnjeval. Tudi Izola je začela gospodarsko propadati, saj so se izselili celo Židi, nekatere plemiške družine so izumrle, nekatere so se izselile. V 18.stoletju se je revno prebivalstvo preživljalo predvsem s tihotapstvom, tako da je bila beneška Istra preplavljena z avstrijskim denarjem. Takrat so Izolo imenovali »famosa« (fame-glad), Koper »la dotta« (učen), Piran »pien di pan«.
Genovežani so sledili golobu vedoč, da golobi ne letijo daleč od obale. Golob jih je odpeljal daleč na odprto morje in se vrnil na cerkev. Iz kljuna je izpustil oljčno vejico v znak miru in varnosti. Od takrat je postal 23. oktober izolski praznik. Za občinski grb so izbrali goloba z oljčno vejico v kljunu na modri podlagi.
Izola je kot vsa istrska mesta ostala pod beneško oblastjo vse do propada beneške republike leta 1797, ko so se sredi maja Benetke morale vdati Napoleonu. 5. junija je prišlo celo do spopada med profrancosko in proavstrijskimi privrženci. Dva izolska frankofila sta zadnjega izolskega podestata Niccoloja Pizzamana ujela na begu, ga pretepla in ustrelila.
Francozi so 18. 4. 1797 sklenili z Avstrijci tajni delitveni sporazum, ki je Avstriji omogočil zasedbo Istre, Francozom pa je dal proste roke v Italiji. Avstrija je z mirovno pogodbo v Campoformiu dobila vso beneško posest na Jadranu. Avstrijska vojska je junija 1797 zasedla Istro. Avstrijska sodna oblast v Izoli je takoj začela kazenski postopek proti upornikom. Morilca, ki sta bila na begu, so obsodili na smrtno kazen z obešenjem, v mestu so postavili vislice z njunimi imeni. Pomorska mesta so v času prve avstrijske zasedbe od 1797 do 1805 dobila pravico do svobodne plovbe in svobodne trgovine.
S podpisom mirovne pogodbe 27. 12. 1805 v Bratislavi so morali Avstrijci, ki so bili v vojni s Francozi poraženi, prepustiti Francozom med drugim tudi Istro. Francozi so prišli v Izolo 23. 8. 1806. Istro so Francozi vključili v Napoleonovo italijansko kraljestvo. Ko so aprila 1809 Avstrijci proti Francozom ponovno izgubili vojno, so Francozi Istro 14. 10. 1809 vključili v Ilirske province. Po Napoleonovem porazu v Rusiji so le-te prešle v roke Avstrijcem, septembra 1813 so Istro ponovno zasedli. Pod avstrijsko oblastjo je ostala vse do konca prve svetovne vojne konca prve svetovne vojne leta 1918.
Novembra 1918 je s celotno Istro prišla pod Italijo, kjer je ostala vse do septembra 1943, ko je Italija kapitulirala in so jo zasedli Nemci. 11. 9. 1943 je siromašno ljudstvo vdrlo v tovarno Arrigoni. Karabinijerji so pri vhodu ustrelili eno žensko. Množica je odnesla 600 stotov olja in sladkorja. Konec aprila 1945 je Izolo osvobodil Mornariški odred Koper.
Po drugi svetovni vojni je prišla v Svobodno tržaško ozemlje (STO) in sicer v cono B, ki je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Leta 1954 je bila z Londonskim memorandumom z Istro dodeljena Jugoslaviji. Takoj po drugi svetovni vojni se je začelo izseljevanje italijanskega prebivalstva, ki je doseglo višek leta 1954. Iz Izole se je izselilo preko 90 % Italijanov, v mesta pa so se začeli priseljevati prebivalci sosednjih vasi in iz notranjosti Slovenije.
