Med notranjo opremo Besenghijeve palače, ki je izolski spomenik lokalnega pomena in je med najimenitnejšimi baročnimi palačami v slovenski Istri, če ne celo najimenitnejša, je mogoče ponovno videti pozlačena rezbarjena lesena okvirja za ogledalo.
Okvirja sta iz 18. stoletja in sta nekoliko različne oblike in velikosti, eden je širok 99 in visok 146 centimetrov, drugi je pet centimetrov višji in šest centimetrov širši. Do nedavnega sta bila shranjena v koprskih prostorih piranske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS. Zdaj že pokojna Ilonka Hajnal in Mišo Huszar sta ju restavrirala v letih 1980-1985, ker pa se je kasneje na njiju nabralo veliko prahu in sta bila tudi poškodovana (odpadlo je nekaj plasti s pozlato in podlogo, nekateri deli so bili odlomljeni), so ju vnovič restavrirali leta 2023 v Restavratorskem centru v Ljubljani.
Po drugi svetovni vojni so eminentni stavbi na Gregorčičevi ulici 76 večkrat spremenili namembnost, izvirno pohištvo in inventar pa odnašali na različne, tudi zasebne lokacije. Pred propadom so ga delno rešili strokovnjaki Pokrajinskega muzeja v Kopru in ga še pred letom 1968 začeli postopoma restavrirati v muzejski restavratorski delavnici in delavnicah zunanjih sodelavcev.
Palačo je opremil Pasqualino Besenghi, ki se je poročil z Agnesino degli Ughi, potomko ene najbolj ugledih družin iz Firenc. Od slednje je med drugim dobil šest poslikanih skrinjastih lesenih klopi z nasloni, ki so v zadnjih letih nameščene v vhodni dvorani palače. Med vrednejšim ohranjenim pohištvom oziroma inventarjem z umetniško vrednostjo velja omeniti še vsaj platno na tretjem mezaninu in freski nad notranjim stopniščem v prvem nadstropju.
Palača je v zadnjem obdobju sedež Glasbene šole Izola. Dvorana služi tudi za poročne obrede, v pritličju je urejena knjižnica Besenghi.
