Spomin na preteklost, odgovornost za prihodnost
Bliža se osmi marec. Dan, ki nas opominja, da pravice, ki jih imamo danes ženske, niso samoumevne in tudi ne podarjene, ampak izborjene s strani številnih pogumnih in bojevitih žensk, ki niso pristale na samoumevnost podrejenosti, ki je bila ženskam v zgodovini vsiljena. To je dan, ko sicer obeležujemo doseženo, a hkrati je tudi dan, ki nas opominja, da moramo še naprej vztrajno delovati za ohranjanje in širjenje teh pravic. To pa je tudi dan, ko se sprašujemo: koliko spomina nam je še ostalo o pravem pomenu tega praznika?
Medtem ko marsikje 8. marec mine v duhu cvetja, čokolade in praznih pohval, je resnično bistvo tega dne v spominu na težko prehojeno pot do enakopravnosti. Ta dan ni zgolj simbolični opomnik, ampak tudi klic k akciji, saj dogajanje v svetu kaže, da so pridobljene pravice žensk velikokrat ogrožene, da niso v celoti varne pred ukinitvijo ter da kljub enakopravnosti sistemska ter individualna diskriminacija žensk in deklet še zdaleč ni odpravljena. Raziskave in poročila različnih mednarodnih organizacij namreč jasno kažejo, da se ženske in dekleta po vsem svetu še vedno soočajo z različnimi oblikami diskriminacije po spolu, z nasiljem, omejevanjem in tudi odvzemanjem pravic.
Kot opozarjajo v okviru Združenih narodov, leto 2025 predstavlja ključni trenutek v globalnem prizadevanju za enakost spolov in opolnomočenje žensk, saj obeležujemo 30. obletnico sprejetja Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki je bila sprejeta leta 1995 na znameniti Četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu. Ta dokument ostaja najnaprednejši in najširše podprt globalni načrt za pravice žensk in deklet. Njegove smernice so usmerjale politike ter programe na ključnih področjih napredka, kot so izobraževanje, zdravje, politična udeležba, ekonomsko opolnomočenje in odprave nasilja nad ženskami. Gre za dokument, ki je temeljito spremenil agendo pravic žensk in pripomogel k vidnemu napredku na tem področju.
Tako je na primer pred letom 1995 le 12 držav imelo zakonodajo proti nasilju v družini, danes pa obstaja več kot 1500 zakonodajnih ukrepov v 193 državah, ki naslavljajo to nasilje, ki v največjem deležu prizadene prav ženske. Pekinška platforma je ob tem spodbudila tudi vzpostavitev številnih storitev za preživele žrtve nasilja, kot so zatočišča, pravna pomoč, svetovanje in zdravstvena oskrba. Te storitve so se razširile po vsem svetu in so danes dostopne številnim ženskam in dekletom. Pekinška agenda je sprožila tudi številna globalna gibanja za pravice žensk, ki izzivajo škodljive stereotipe in ustaljene prakse ter uveljavljajo politike, zakone in institucije za enakost spolov. Poudarila je tudi pomen polne in enakopravne udeležbe žensk pri reševanju konfliktov in preprečevanju nasilja, tudi na odločevalskih ravneh. Danes ima tako 112 držav nacionalne akcijske načrte za ženske, mir in varnost – leta 2010 jih je imelo le 19. Ti načrti so bili ključni za povečanje sodelovanja žensk v mirovnih procesih, omogočanje dostopa do vodstvenih položajev in sprejemanje zakonov za obravnavo spolnega nasilja v konfliktih.
A kljub napredku, ki ga nikakor ne gre zanikati, je slika o položaju žensk in deklet daleč od idealne in pred nami so številni izzivi, ki jih ne smemo spregledati. Svet se žal sooča z naraščajočimi konflikti, podnebnimi spremembami in digitalnimi izzivi, ki pomembno vplivajo na položaj žensk in deklet ter ogrožajo njihove pravice in življenja. Kot opozarjajo Združeni narodi, je leta 2023 kar 612 milijonov žensk in deklet živelo na območjih oboroženih spopadov, kar je za 50 % več kot pred desetletjem.
Prav tako raziskave kažejo, da zaupanje v demokracijo upada, civilni prostor za delovanje aktivistk in organizacij se krči, napadi na pravice žensk pa postajajo vedno bolj sistematični. Dostop do izobraževanja, zaposlitve in odločanja je še vedno neenak in v globalnem smislu še vedno predstavlja prostor tako odkrite kot prikrite diskriminacije. V mnogih državah so ženske in dekleta še vedno izključene iz enakopravnega dostopa do izobraževalnih priložnosti in zaposlitvenih mest. V državah, kjer pa je med spoloma enakopravnost pravno formalno zagotovljena, raziskave kažejo, da še vedno obstaja obsežna prikrita in subtilna diskriminacija, ki predstavlja pomembne ovire za enakovredno karierno napredovanje žensk. Kljub zakonskim zaščitnim mehanizmom se ženske pogosto soočajo s preprekami, ki so skrite v družbenih normah in praksah, kar ovira polnovredno vključevanje žensk v različna področja družbenega, političnega in ekonomskega življenja.
Zato je pomembno, da si ob prihajajočem osmem marcu ne zatiskamo oči pred realnostjo. Ta dan ni tu zato, da bi ženskim kolegicam in partnerkam rekli hvala in se nato vrnili k stari rutini. Ta dan je priložnost, da se zavemo, kje smo in na čem bi še bilo potrebno delati. Praznovanje 8. marca pomeni, da skupaj zahtevamo spremembe, ki bodo zagotovile pravice, enakost in opolnomočenje za vse ženske in dekleta. In to ne le na ta dan, ampak vsak dan v letu. V svetu, kjer so pravice žensk znova pod pritiski, je ta dan opomin, da boj ni zaključen in da korakov nazaj ne smemo dopustiti.
Pripravila: dr. Jasna Podreka, FF UL in strokovna sodelavka Društva SOS telefon
V Društvu SOS telefon smo v letu 2024 nudili pomoč okrog 3000 uporabnicam in uporabnikom z izkušnjo nasilja v družini in/ali intimnopartnerskih zvezah. V zadnjih letih opažamo 20-odstotni porast potreb po naših programih. V skoraj 100 odstotkih so žrtve, ki se obračajo na nas, ženskega spola. Rože ne prinesejo sprememb.
