Odgovor je: težko. Skoraj nemogoče.
Se kdaj vprašamo, ali je tako prav? Je prav, da je žrtve strah prijave enega najbolj gnusnih dejanj, ki na najbolj grob način poseže v našo telesno in duševno integriteto? Je prav, da je žrtve sram, da se jim je zgodil prestop fizičnih, psiholoških, čustvenih meja, ki bo do neke mere po vsej verjetnosti zaznamoval njihovo celotno prihodnost? Je prav, da se pogovori, pa naj bodo med laično ali strokovno javnostjo, po pravilu začenjajo z vnaprejšnjim dvomom v izpoved žrtve in z najbolj pogostim rekom, da gre tako ali tako samo »za besedo proti besedi«? Kaj je prav in kaj narobe? S čim se osebe, v največji meri ženskega spola, ko so pred dilemo, ali naj spolno nasilje prijavijo ali ne, srečujejo?
Če nas pretepe neznanec na ulici, če nam ukradejo denarnico, so postopki jasni. Ko ženska doživi spolni napad, se, po prvotnem izrazu zgroženosti, nanjo vsujejo očitki in dvomi. Zakaj je šla tja, zakaj je zaupala, zakaj je nekaj popila, lahko bi prepoznala nevarnost … Zagotovo je njen prispevek k dejanju, ker je bila (Posebej kot ženska, ker take pač smo, kajne?), nezanemarljiv. Saj so nas že mame učile, na kaj vse moramo paziti, da se nam kaj ne zgodi. In če ne upoštevamo pravil, sledi kazen. V obliki spolnega nasilja. V pojavnosti nekoga, ki ga pač izvede in ki skoraj po pravilu ni kaznovan.
Po toliko desetletjih delovanja na področju preprečevanja nasilja nad ženskami in otroki ter družbi nasploh, se nam ob takšnem razmišljanju postavlja vprašanje, kaj delamo narobe, da se na tem področju nič ne spremeni. Kot da nismo premaknili ničesar, kot da še vedno živimo v preteklosti, ko ni bilo zakonov, sistemskih sprememb, delovanja na preventivnem področju (ki ga je še vedno absolutno premalo), mednarodnih dokumentov, statistik, ki kažejo, da vsaka 3. ženska doživi eno od oblik spolnega nasilja, (morda) vsaka 20. pa prijavi posilstvo.
Prijava. Žrtve vseh vrst in oblik nasilja spodbujamo k takojšnji prijavi. Z vseh strani poslušajo: prijavite, prijavite, če doživite nasilje. In kaj od tu naprej?
»Prijavila je dva dni kasneje – zagotovo je vmes naštudirala, kaj mora povedati.« »Zamrznila je – ja, kaj pa to sploh pomeni, saj ne moreš kar zamrzniti, ko te nekdo neželeno otipava ali celo penetrira vate?«
Ali lahko prestopimo od laičnega razmišljanja k znanstveno preverjenim dokazom, kako reagira telo, ko se bori za življenje? Kajti ko doživimo spolni napad, se borimo za življenje. Ne nujno s fizično silo, kar imamo celo zapisano v zakonodaji izpred štirih let, ki sloni na modelu SAMO JA POMENI JA. Kar pomeni, da se na sodišču išče, ali je žrtev pristala na spolni odnos ali ne. Kako to zgleda v praksi? Ni je še veliko. Kolikor je poznamo, ni pravzaprav nič drugačna od tega, kar se je dogajalo pred sprejetjem modela v zakonodajo.
Žrtev je v sodnem postopku, če do njega sploh pride, razčlovečena, napadena z vprašanji obrambe, ki sploh ne sodijo v postopek in nimajo nobene zveze z dogodkom, vendar jih nihče ne ustavi. Sodišča dovolijo, da o žrtvini preteklosti, ki v sodnem postopku nastopa kot oškodovanka in je »samo« priča v postopku, o njenem življenju govorijo priče, s katerimi ni bila v stiku 20 let. Zgodi se, da je žrtev v sodni dvorani sama, brez podporne osebe. Ker gre za pregon po uradni dolžnosti, običajno pride na pričanje brez svojega zagovornika in tako je prepuščena na milost in nemilost vprašanjem, ki jih lahko postavlja tudi obdolženec, kar velikokrat pomeni še posebej sadistično izživljanje nad žrtvijo. Žal je pogosta praksa, da sodišče takšnega vedenja, tudi povsem neprimernih vprašanj obrambe, ne ustavi.
»Bila sem ponovno razčlovečena. Nikoli več ne bi prijavila. Obnašali so se, kot da a priori verjamejo njemu in ne meni. Postavljali so mi ponižujoča vprašanja, ob katerih sem popolnoma zamrznila in nisem mogla verjeti, da me sprašujejo o tem, koliko orgazmov doživim, kako hitro se vzburim, koliko partnerjev sem imela do svojega 18. leta, koliko do svojega 30. leta.« To so izjave različnih žrtev spolnega nasilja.
Ženska izziva. Pa naj se zavzema za jasna stališča o zaščiti življenj v Gazi, kot beremo danes, ali pa, ker je šla s kolegico k nekomu domov na zabavo. Ali pa, ker je opravljala svoje delo v službi in se je spolno nasilje zgodilo na delovnem mestu (tudi tu je bilo postavljeno vprašanje, zakaj je šla delati na drugo lokacijo kot po navadi) ali pa, ker je šla po ulici, ali pa, ker je oblekla predolgo krilo, ki je izzvalo poželenje pri posiljevalcu. Predolgo, ja. Prav ste prebrali. Kar koli je lahko razlog, da se posiljevalec odloči, da bo posilil. Nobena osebna okoliščina ni tista, ki zanj ne more biti razlog, da si ne vzame, kar mu, po njegovem, pripada.
Nasilje je vedno zloraba moči. Razlog niso hormonske spremembe pri fantih, kot si nekdo drzne zapisati celo v obrazložitev sodbe. Razlog ni, če nekdo poskuša na različne načine pripeljati športnice do najvišjih odličij, da bo država ponosna nanj(-e). Razlog je zloraba moči. Ker lahko. In ker se večini storilcev ne zgodi nič. Dejanja lahko celo posnamejo in pošiljajo naokrog, pa se jim ne zgodi nič. Ker jih tega (na)učimo z odzivi, ko se spolno nasilje zgodi. Kaj nam pa morejo, so rekli, pa so šli in posilili dekle.
Si še postavljamo vprašanje, kako brez strahu spregovoriti o spolnem nasilju?
V nevladnih organizacijah vsakodnevno spremljamo tragične izkušnje žrtev spolnega nasilja in zlorab v vseh oblikah in razsežnostih. Želimo jim vliti pogum, da bodo šle skozi postopke močne in podprte s strani sistema. Žal vanj podvomimo tudi same. Z razlogom. Ker spremljamo sekundarno viktimizacijo, ki se zgodi posebej velikokrat na sodiščih.
Žrtvam ostane podpora bližnjih, če le imajo srečo, da jim verjamejo. Kajti včasih tudi bližnji zatajijo. Ja, težko je verjeti, da je (spolno) nasilje izvajal nekdo, ki smo ga cenili, ki ga poznamo, ki ima morda celo neko družbeno moč. Morda učitelj. Morda duhovnik. Morda trener. Morda družinski prijatelj. Ali oče. Nekdo, kateremu »nikoli ne bi pripisali«, da je česa takega zmožen.
Če bi lahko, bi vam v Društvu SOS telefon odprle vrata v neposredni notranji svet procesov, ki jih preživljajo žrtve. Ko najprej poskušajo preživeti po samem dejanju in ko kasneje dobijo udarce še od družbe, ki jih ne podpre, jim ne verjame, jih omalovažuje in daje moč storilcem. Ker tega ne moremo, smo njihov glas na ta način.
SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja deluje 24 ur 365 dni v letu. Pokličite nas. Pomoč obstaja. Mi vam bomo verjeli in vas podprli. Tudi na poti skozi postopke, kolikor bo le v naši moči. Včasih nas je premalo in ne zmoremo iti povsod z vami. Vedno pa vas pričakamo z vso podporo, ki jo lahko ponudimo. Nismo edini. Na srečo v Sloveniji obstaja več nevladnih organizacij, ki lahko pomagamo. In ne bomo se prenehali boriti, da bi bili postopki bolj prijazni do žrtev. Strah, odgovornost, sram, občutki krivde – se morajo končno preseliti na drugo stran, na stran storilcev.
Veliko pogumnih žensk in tudi moških odprto govori o svojih izkušnjah. Zaradi stigme raje ostanejo anonimni. Odgovornost družbe, države pa je, da jih ne poteptamo še enkrat. Izrekamo vso podporo žrtvam, ki so se odločile, da podajo prijavo za preživeto spolno nasilje in smo tukaj za vas.
Maja Plaz
Predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
