Z Andrejašičem smo se pogovarjali med jesenskimi počitnicami in ga najprej vprašali, ali še vedno prisega na rek Zdrav duh v zdravem telesu. V preteklosti se je na ta način najbrž laže spopadal s stresom. Kaj pa zdaj? "Rekreacija je še vedno del mojega življenja. Ne gre samo za 'terapijo' zoper stres, ampak za nekakšno pozitivno zasvojenost, navado, ki mi je prešla v kri. Ne predstavljam si, da bi dan preživel brez rekreiranja," odgovarja premišljeno, vendar brez zadržkov, pa tudi z občutkom za razumljivost in občasno merico humorja.
Ste morda opazili, da redkeje potrebujete zdravnike?
"Zdravnikov nisem niti doslej pogosto obiskoval. Občasno grem na kakšen preventivni pregled, zagotovo pa k mojemu dobremu počutju in zdravju precej pripomore rekreacija."
Kako ste si organizirali dneve? Pogrešate službo? Ne glede na vse, ste izolsko upravno enoto vodili 30 let.
"Na vprašanje, ali pogrešam upravno enoto, bom lahko odgovoril čez kakšen mesec. Zdaj sem še vedno na daljšem dopustu, možgani se mi morajo resetirati, če se lahko tako izrazim. V tem obdobju moram urediti ogromno zadev, tako da se v mislih ne morem kaj dosti ukvarjati z upravno enoto."
Nam poskušate dopovedati, da še niste ozavestili, da ste novopečeni upokojenec (smeh, op. a.)?
"Na neki način to drži."
Ponosen na svoje delo in sodelavce
Kaj si štejete v posebno čast? Starejši Izolani se še spomnijo, da ste bili v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja sekretar sekretariata za občo upravo in podpredsednik izvršnega sveta. Obče uprave so bile predhodnice upravnih enot, izvršni sveti izvršilni organ, primerljiv z današnjo funkcijo župana.
"Če pomislim, sem imel vsega 28 let, ko sem postal član izvršnega sveta in sekretar sekretariata za občo upravo. Sekretariat je pokrival veliko področij, od klasičnih kadrovskih zadev in glavne pisarne, kot ji rečemo danes, do gradbenih zadev, kmetijstva, ribištva ... Pod sekretariat za občo upravo so sodili tudi občinska inšpekcija in redarstvo, razlastitve, gradbeni postopki. Voditi ekipo za vsa ta področja na začetku delovne poti ni bilo enostavno. Moram pa priznati, da smo bili kar uspešni, čeprav se ne želim hvaliti. Saj veste – Lastna hvala, cena mala (nasmešek, op. a.). Bili smo tudi precej mlad izvršni svet in zelo zagnani, polni energije in idej. Ni nam bilo težko delati 10 ali 12 ur na dan. Lahko bi si na primer pripisali zasluge za novo osnovno šolo, športno dvorano, marino, za tedanje čase sodobno deponijo komunalnih odpadkov …
Z obalnega pasu smo umaknili industrijo in uredili sprehajalno pot, lungomare, in še marsikaj drugega, vendar je bistveno to, da smo v javni službi resnično zasledovali javni interes. Kar konkreten bom: če smo imeli na voljo denar za novo cesto, trase nismo podaljšali do kakšne parcele, od česar bi imeli korist posamezniki, ampak smo se odločili za traso, ki je bila v interesu večine Izolanov. Obenem smo delali na dolgi rok, in na vse to sem izredno ponosen. Ko se zjutraj zbudim, me vsakič prešine, da imam čisto vest. To je eden najlepših občutkov, ki mi pomaga ohranjati zdravje ter veselje do dela in življenja."
Izkušnje s področij dela, ki jih omenjate, so bile najverjetneje nadvse dobrodošle, ko ste prevzeli vodenje upravne enote?
"Seveda. Večina področij dela iz tedanjega sekretariata za občo upravo je bilo kasneje prenesenih na upravno enoto in med pristojnosti države. V Sloveniji smo javne državne funkcije ločili od javnih občinskih leta 1995."
Pred leti ste dejali, da je bila za izolsko upravno enoto prelomna selitev v nove prostore v obrtno-stanovanjski coni leta 2006. Dobili ste optimalne razmere za delo, lahko ste postali dobro organiziran upravni servis. Koliko k temu pripomorejo zaposleni?
"Do leta 2006 smo z občinsko upravo delali v isti, relativno majhni stavbi na Sončnem nabrežju, v kateri je še vedno sedež občine. Občani niso razlikovali, ali so prišli v občinsko upravo ali na upravno enoto. Ko so se pogovarjali med sabo, so rekli, da so šli na občino. Šele leta 2006, ko se je upravna enota preselila dober kilometer stran, so sprejeli, da je prišlo do delitve pristojnosti. Čeprav se še danes zgodi, da nekdo pride na upravno enoto zaradi zadeve v pristojnosti občine, gre predvsem za mejna vprašanja, za katera ni takoj jasno, ali sodijo pod okrilje lokalne skupnosti ali države. Kam je treba po vozniško dovoljenje, osebno izkaznico, lokacijsko informacijo ali potrdilo o statusu zemljišča, pa vedo vsi.
Kar zadeva zaposlene – šef ne more biti uspešen brez dobre ekipe. Na svojo sem bil vselej zelo ponosen. Prepričan sem, da je bila usmerjena v reševanje težav ljudi, iskanje rešitev, in to na pozitiven način. Nikoli nismo rekli, da nekaj ni mogoče, dokler nismo bili o tem resnično prepričani."
Upoštevanje ZKP – zdrave kmečke pameti
Večina Izolanov ve, da je sedanji sedež upravne enote na obrobju mesta, včasih pa se zgodi, da ga posamezniki še vedno iščejo v mestu. Ste imeli občutek, da ljudje dohajajo vse spremembe na področju gradbene in druge zakonodaje, v zadnjem času tudi digitalizacije postopkov, k čemur teži država?
"V zadnjem obdobju je na področju zakonodaje izredno veliko sprememb, tako da še državni uradniki komaj sledijo vsem. Določene so tudi nekoliko dvoumne. Zavedati pa se je treba, da prebrati predpis še ne pomeni, da ga razumemo. Velikokrat se zgodi, da je treba pri reševanju vlog zaradi dvoumnosti pravne dikcije uporabiti načelo ZKP – zdrave kmečke pameti (smeh, op. a.), čeprav vsakdo ve, kaj je bistvo nekega predpisa. Težave se skrivajo v izvajanju predpisov in nadzoru nad njihovim izvajanjem. Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo luknje. Več nedorečenosti, kot jih posamezni predpis ima, več je možnosti za njegove zlorabe. Glede nadzora pa dobro vemo, kakšne težave imamo z zaposlovanjem ustreznih kadrov na področju inšpekcijskih služb in s sankcioniranjem kršiteljev."
Menite, da je iskanje vrzeli še posebej značilno za nas, Slovence?
"Ne morem soditi, koliko je to značilno za druge narode, vsekakor pa za nas velja, da smo velemojstri pri iskanju vrzeli in najrazličnejših interpretacij tistega, kar se nam zdi na prvi pogled jasno. Ko se zapletemo v pravne formulacije, marsikaj izgubi jasnost."
Kolikšen delež po vašem mnenju pri nas predstavlja zavestno kršenje izdanih dovoljenj za gradnjo? Se upravne enote bolj kot z gradbenimi parcelami res ukvarjajo s kmetijskimi zemljišči, nasadi in objekti na njih ter državnimi subvencijami in odškodninami?
"Kršitve bi težko ocenil v odstotkih, ker tovrstne statistike nihče ne vodi. Glede na ugotovitve gradbene inšpekcije je tega še vedno preveč, kar pomeni, da se ljudje ne bojijo sankcij na tem področju. Prepričan sem, da bi bilo pri bolje organizirani, vodeni in zaščiteni inšpekciji klasičnih (na državnem nivoju) črnih gradenj in gradenj, neskladnih z gradbenimi dovoljenji, bistveno manj. Še posebej je ta problematika pereča v slovenski Istri na območjih s pogledom na morje. Ker pa to, kar zraste v prostoru, vsi opazimo, je vsak poseg v prostor seveda v izrazitem javnem interesu. Postopki, ki se nanašajo na gradnjo, so med najzahtevnejšimi tako za upravno enoto kot za uradnike, ki jih vodijo. Zanje so pogosto tudi zelo stresni, saj so večkrat v ozadju različni pritiski, vplivni odvetniki, zato morajo imeti debelo kožo. Upravne enote vpisujejo tudi GERKE-e, grafične enote rabe kmetijskega gospodarstva, ki so podlaga za pridobitev državnih subvencij in se vodijo za posameznike, ki živijo tudi od kmetijske dejavnosti."
V Sloveniji je 58 upravnih enot, kolikor je bilo prvotnih občin. Katera področja dela se vam zdijo v naši državi zgledno urejena in kje je še prostora za izboljšave?
"Noben predpis ni popoln, in šele ko se začne izvajati, ugotovimo, koliko težav se pojavi. Noben predpis, pa naj je še tako dober, ne more niti rešiti vseh življenjskih situacij, ki se zgodijo na področju, ki ga ta predpis ureja. Lahko se pojavijo mejne situacije, ki jih je treba nekam uvrstiti in jih pogosto rešuje šele pravna praksa, ki običajno sledi odločitvam upravnega in vrhovnega sodišča."
Je to posledica tega, da je demokracija v naši državi še mlada?
"Mislim, da je težava v tem, da v Sloveniji generiramo neverjetno število predpisov in njihovih sprememb, saj želimo z akti urediti še najmanjše podrobnosti. Toda vseh okoliščin enostavno ni mogoče in niti smiselno pravno regulirati."
Včasih je bilo treba perilo dvakrat oprati
Ste tudi Izolan, in če bi na Izolo pogledali z očmi občana – koliko se je mesto spremenilo v pol stoletja in kakšno Izolo si zamišljate za vnuke?
"Na področju urejenosti in videza mesta se je Izola zelo spremenila, na bolje. V začetku osemdesetih let, ko je še deloval Argov dimnik in je bil nizek zračni tlak, morda tudi megla, smo morali perilo, ki smo ga sušili na zraku, ponovno oprati. Zato smo na takratnem izvršnem svetu skupaj z obalno inšpekcijsko službo sprejeli odločitev, da bodo morali zapreti podjetje, če v šestih mesecih ne bodo spremenili kurišča. To se je zgodilo, s premoga so prešli na lahko kurilno olje in Izola ni bila več črna. Uredili smo vse odtoke v morje, okolica je neprimerno bolj urejena, za kar gredo zasluge seveda tudi našemu komunalnemu podjetju. V starem mestu se obnavljajo fasade in stavbe, ni zapuščenih predelov. Staro jedro je največji magnet za turiste, novih stanovanjskih blokov ne občudujejo.
Dodal bi še, da se je Izola v tem obdobju zelo povečala, samo mesto ima že okrog 12.000 prebivalcev. Danes pa so na področju izolskega gospodarstva in zaposlovanja okoliščine bistveno drugačne. Zgolj ena od nekdanjih tovarn, Mehanotehnika, je imela leta 1987 več kot 1500 zaposlenih.
Kakšno Izolo bi zapustil vnukom? Vselej je potreben pošten kompromis med pravicami in željami občanov na eni strani ter med potrebami turistične dejavnosti, industrije, obrti na drugi. Tu mislim predvsem na hrup, vplive na okolje, ohranjanje kulturne in naravne dediščine ter na zagotavljanje zemljišč za gradnjo stanovanj, hiš in industrijskih objektov."
Ali zdaj, ko ste v pokoju, razmišljate o vrnitvi v politiko?
"Ne, o vrnitvi v politiko ne razmišljam."
"Lahko bi si na primer pripisali zasluge za novo osnovno šolo, športno dvorano, marino, za tedanje čase sodobno deponijo komunalnih odpadkov … Z obalnega pasu smo umaknili industrijo in uredili sprehajalno pot, lungomare, in še marsikaj drugega, vendar je bistveno to, da smo v javni službi resnično zasledovali javni interes."
"Postopki, ki se nanašajo na gradnjo, so med najzahtevnejšimi tako za upravno enoto kot za uradnike, ki jih vodijo. Zanje so pogosto tudi zelo stresni, saj so večkrat v ozadju različni pritiski, vplivni odvetniki, zato morajo imeti debelo kožo."
"Danes pa so na področju izolskega gospodarstva in zaposlovanja okoliščine bistveno drugačne. Zgolj ena od nekdanjih tovarn, Mehanotehnika, je imela leta 1987 več kot 1500 zaposlenih."
