Tomaž Simatović je 48-letni Izolan, po izobrazbi magister koreografije, ki že več kot pol življenja prebiva in dela večinoma v Salzburgu. Ta resda nekoliko spominja na Ljubljano, vendar ga v prestolnico istoimenske avstrijske zvezne dežele ni pritegnila ljubezen do gora ali Mozartove glasbe, ampak do sodobnega plesa.
Pri 19 letih je končal portoroško Elektro in pomorsko šolo in se štiri leta kasneje vpisal na SEAD, Salzburško eksperimentalno plesno akademijo. Do plesa od nekdaj čuti posebno strast, ki mu je bila položena že v zibelko.
Vleklo vas je tudi k električnim nabojem, vendar je bila magnetna sila plesa tista, ki se ji niste mogli upreti.
"Med sorodniki nas je kar nekaj, ki gojimo strast do glasbe, petja, plesa, igre in tudi filozofije. Oba starša zelo rada plešeta. Mama ima rada družabne plese in folkloro, oče je baje svobodnejši (smeh, op. a.)."
Kako se nekdaj zaprisežen ljubitelj morja in sonca znajdete v zasneženi deželi? Ste vzljubili oster gorski zrak? Kaj pa nemško govoreče okolje in navade?
"Gore in sneg so kul, zrak je čist in svež, vendar vsako leto čutim nekakšen nemir zaradi dolgih zim in mraza. Ko pride oktober, žalujem za toplim vremenom, ha, ha. Sam Salzburg pa je bolj kot po snegu znan po ’ekscesnem’ dežju in morda je ravno takšno podnebje botrovalo potrebi po meditaciji, s katero se že nekaj časa ukvarjam.
Študija v Avstriji in na Nizozemskem sem opravil v angleškem jeziku, kar je vplivalo na moje izražanje. Nemščina je edini od petih jezikov, ki se ga nisem naučil po formalni poti. Salzburg in Dunaj, kjer najdlje delam in živim, sta dovolj mednarodna, da lahko govorim več jezikov na dan. Avstrija ima izrazite dialekte, ki jih tudi Nemci težko razumejo. Salzburški je specifičen in potreboval sem kar nekaj let, da sem ga obvladal, saj se gibam predvsem v okoljih, kjer živijo in delajo tujci. A tudi na sestankih z avstrijskimi kulturnimi delavci se pogovor pogosto nadaljuje v angleščini."
Vas kdaj daje domotožje? Kaj najbolj pogrešate in ali morda razmišljate o vrnitvi?
"Izola je kraj, v katerem sem odraščal in v katerega se rad vračam. Po duši sem romantik in nostalgik in verjetno prav zaradi tega čutim do Izole posebno navezanost. Morje mi predstavlja svobodo. Morski zrak mi daje občutek, kot bi me izklopili iz elektrike. Ko ustvarjam, se velikokrat spominjam podob Izole in njene okolice, podob iz otroštva in mladosti. So del moje domišljije, kreativnosti in vse to, hrepenenje po morju, kontemplacija, želja po igrivosti, pronica na oder. Čutim, da bom en bot prišel nazaj in ostal dlje časa."
S plesom ste se začeli resneje ukvarjati v KUD Erato. Mnogi so vas poznali kot mladega fanta iz Livad, ki pleše balet. Pred tremi desetletji ste bili prej izjema kot pravilo tudi v slovenskem merilu.
"Drži, ni nas bilo veliko fantov, ki smo se ukvarjali s sodobnim plesom. Zdaj nas je več, vendar so ženske še vedno bolj prisotne, tako da ostajam prej izjema kot pravilo, ha, ha. S to vrsto plesa sem se začel ukvarjati že pred Eratom, v Plesnem studiu LAI pod vodstvom Lilijane Šantič Ujčič, za kar me je navdušila Vesna Pinter Stojnić. Spomnim se njenih besed v Ambasadi Gavioli, ko je z nami pripravljala koreografijo za neki raverski dogodek: 'Kaj delaš tu? Ti bi moral plesati pri nas!' Imel sem 19 let in s prijateljico sva šla na predstavo studia LAI v kulturni dom, ker sva za nagrado na kvizu Radia Morje dobila dve vstopnici. Najprej sem pomislil, kako čuden je ta ples, a me je hkrati neverjetno pritegnil. Teden kasneje sem šel na trening v LAI in začela se je moja plesna kariera.
Kasneje smo z Vesno in Patricijo Sosič Kobal na podlagi Patricijinih poezij ustvarili predstavo Za zidovi. Ustanovili smo KUD Erato in Plesni kampus. Leta 2001 sem na povabilo Siniše Bukinca in Katje Pegan postal del plesnega ansambla v Gledališču Koper, dve leti zatem pa sem se preizkusil na avdiciji za SEAD. Bil sem sprejet in življenje se mi je povsem spremenilo."
Bi vam bilo laže, če bi veslali, jadrali ali igrali nogomet, rokomet oziroma, če bi se pozneje rodili? O težavah mladega baletnika govori angleški film Billie Elliot (2000): 11-letni deček iz rudarskega okolja je kljub očetovemu in družbenemu odporu odkril strast do baleta.
"Verjetno bi mi bilo lažje. V srednji šoli sem dve leti veslal, a sem moral nehati zaradi skolioze in bolečin v hrbtu. V plesu sem se bolje znašel. Začel sem s folkloro na OŠ Vojke Šmuc v prvem razredu, na predlog razredničarke. Bil sem namreč zelo živahen otrok, težko sem sedel pri miru in sledil pouku. Čeprav me je skolioza ovirala tudi pri plesu, je bil ta za telo vseeno prijaznejši. Sodobni ples namreč ustvarja dovolj prostora za raznolika telesa in tudi za drugačnost. V sodobni umetnosti se pogosto premikajo meje v svobodi izražanja, sprejemajo se raznolikosti gibalnih sposobnosti. Tradicionalni pogled na virtuoznost in vprašanje, kaj si zasluži pozornost, sta velikokrat obrnjena na glavo. Obstajajo profesionalne plesne skupine, ki v svoje kreacije vključujejo ljudi s posebnimi potrebami. Poznam umetnike z omejenim gibanjem, na invalidskem vozičku, a vseeno plešejo.
Zgodbo o Billyju Elliotu bi lahko povzeli z vprašanjem, kaj pomeni biti moški v okolju prekarnosti, kjer se morajo moški dokazovati na podlagi enodimenzionalne kulturne identitete. Vsi štirje protagonisti morajo privoliti v nekaj, čemur patriarhalna družba nasprotuje, njihova identiteta pa je izzvana tudi zaradi vprašanja preživetja. Billy se mora odločiti med boksom in baletom. Oče pa, ali naj privoli v to oziroma zatre sinov talent. Tudi brat se mora odločiti, če naj od mlajšega sorojenca pričakuje, da (kot on sam) izbere poklic rudarja. Billyjev prijatelj tehta, ali naj bo fant ali naj se oblači kot dekle … Morda mi je najbolj zanimiv lik očeta, preprostega rudarja, vdovca in očeta samohranilca, ki se v času ekonomske krize odloči žrtvovati moški ponos v prid sinove baletne kariere. V njem prepoznam vprašanja, ki si jih zaradi različnih pritiskov v času prekarnosti vsi postavljamo. Čeprav se zgodba dogaja v osemdesetih letih je tema še vedno aktualna. Tudi sam sem odraščal z mamo samohranilko in zelo sem ji hvaležen za podporo. Ni ji bilo vselej lahko doma imeti umetnika. Zaradi svoje strasti pa nisem imel težav."
Je v tujini odnos do plesa vendarle drugačen?
"Ples je lahko rekreacija, šport, kultura, ritual, protest, terapija, umetnost, znanost, celo intelektualna izkušnja. Na njegov razvoj vpliva vloga, ki mu jo pripiše družba. V Izoli vloga plesa kot umetnosti ni imela velike teže, zato se izven amaterskega konteksta ni mogel razvijati. Tako je v številnih mestih po svetu. Se pa v Izoli – na pobudo lokalnih kulturnikov, umetnic in JSKD – že nekaj časa izvajajo projekti, s katerimi se dojemanje sodobnega plesa izboljšuje. Na proslavi ob kulturnem prazniku so na pobudo Ingrid Gregorič iz plesnega zavoda Move in Dance prvič doslej skupaj nastopila vsa izolska plesna društva. V tujini in ponekod po Sloveniji so takšni dogodki zaradi zavodov, društev za razvoj plesa in drugih nevladnih struktur bolje podprti, tudi finančno."
Ste magister koreografije. Kaj vam prinaša ta naziv in kako preživljate dneve? Je možno pridobiti tudi doktorat iz koreografije?
"Dvoletni podiplomski študij koreografije sem opravil na Nizozemskem leta 2012 in od takrat lahko poučujem na univerzah. Magistrski naziv je velikokrat pogoj za to, s področjem koreografije in plesne znanosti pa se je mogoče ukvarjati tudi na doktorskem študiju.
Kako preživim dan? Ponavadi se zbudim brez budilke, kar mi najbolj ustreza, ker lahko dan začnem z meditacijo in tako prisluhnem svojemu telesu. Sledita kakšna gibalna vaja in pisanje, potem jem, spijem kavo, grem pod tuš in na delo. Kaj počnem, je odvisno od projekta. Lahko imam zvečer predstavo ali pa grem čez dan v studio oziroma gledališče. Če raziskujem kakšno temo, veliko berem in si delam zapiske. Za umetnika je pomembno tudi, da včasih ne počne nič posebnega in samo ureja vrt, gre na sprehod, zloži perilo, lika, popravi kaj v stanovanju (smeh, op. a.). Ali pa obišče muzej, prebere knjigo, ki ni povezana z delom, in se ne ukvarja niti z družabnimi mediji."
S kom najpogosteje sodelujete? Vas najemajo tudi iz Slovenije?
"Največ sem delal z Editto Braun iz Salzburga ter s koreografom Georgom Blaschkejem z Dunaja. Zadnjih sedem let sodelujem z Andrásem Meszericsem. Skupaj razvijava plesne in participatorne projekte, ki vključujejo občinstvo. Vse od leta 2009 igram v gledališkem spektaklu Hannibal v režiji Huberta Lepkeja in koprodukciji Red Bulla. Nastopam v glavni vlogi, predstava pa se dogaja na smučarski progi na tirolskem ledeniku Rettenbach. Ponovimo jo na vsaki dve leti, aprila.
Kot pedagog sem bil sedem let zaposlen na Univerzi Mozarteum v Salzburgu in poučeval na oddelku za plesno in glasbeno pedagogiko Carl-Orff-Instituta. Dve leti sem bil gostujoči predavatelj na Univerzi Falmouth v Veliki Britaniji. V Sloveniji sem delal kot pedagog na Akademiji za ples v Ljubljani pod vodstvom pokojnega Tomaža Ambroža. Pogosto se odzovem povabilu Nike Pegan iz JSKD in drugih izolskih plesnih ustvarjalcev ter kulturnikov. Prizadevamo si, da bi to poletje ponovno skupaj ustvarjali."
Ko se ozrete nazaj, bi naredili kaj drugače? In kaj bi svetovali tistim, ki hodijo po vaših stopinjah?
"Kljub vzponom in padcem se zavedam, da je vse tako, kot mora biti. Slabe izkušnje in krize so del vsakega poklica, tudi mojega. Biti umetnik pogosto pomeni spoznati se do te mere, da ti je včasih težko soočiti se s samim seboj. Ko preživiš krizo, si močnejši, pa tudi bolj miren. Ne boriš se več s sabo.
Do rešitev pogosto prideš skozi tisto, čemur si se pred tem najbolj upiral. Ni krajšnic. Plesalci smo čuteča bitja, ki najbolj čutimo prav takrat, ko garamo pri plesu. Bistvo plesa pa je, da teže ne nosimo sami, ampak jo prenašamo z ene strani na drugo, naprej in nazaj, gor in dol. Lahko jo tudi odložimo in čez čas ponovno poberemo. To je v esenci delo plesalca. In v tem je svoboda."
Ples in elektrotehnika imata veliko skupnega
Tomaž Simatović je prepričan, da je abstraktnih oziroma simboličnih povezav med plesom, umetnostjo, koreografijo in elektrotehniko kar nekaj. "Recimo, da vsako elektronsko vezje teče in funkcionira, potrebuje rezistorje (upornike) in druge elemente, ki uravnovešajo napetost in tok, da naprava nemoteno deluje. Kakor vezje tudi ples in družbe potrebujejo sisteme in upornike. Koreograf je ta, ki uravnoveša in ustvarja gibalne strukture, da ples oziroma gibanje uravnovešeno teče," razkriva svoj pogled.
"Ko ustvarjam, se velikokrat spominjam podob Izole in njene okolice, podob iz otroštva in mladosti. So del moje domišljije, kreativnosti in vse to, hrepenenje po morju, kontemplacija, želja po igrivosti, pronica na oder."
"Tudi sam sem odraščal z mamo samohranilko in zelo sem ji hvaležen za podporo. Ni ji bilo vselej lahko doma imeti umetnika. Zaradi svoje strasti pa nisem imel težav."
"Plesalci smo čuteča bitja, ki najbolj čutimo prav takrat, ko garamo pri plesu. Bistvo plesa pa je, da teže ne nosimo sami, ampak jo prenašamo z ene strani na drugo, naprej in nazaj, gor in dol. Lahko jo tudi odložimo in čez čas ponovno poberemo. To je v esenci delo plesalca. In v tem je svoboda."
