"Rodila sem se 13. januarja 1936. leta. Krščena v Alietovi cerkvi, pozimi. Pozneje so nastopila fašistična leta. In ni bilo lepo, nikakor ne. Predvsem za moje starše. V Trstu smo bili skoraj dve leti, ker so moji imeli betolo in služili denar za hišo v Izoli. V Trstu mi je bilo hudo, ker je bila hiša stara in mračna. Ko smo se vrnili v Izolo, sem se počutila lepo.
Ma iera tanto bel e ierimo felici. Gaveimo la casa nostra fin quando la II. guera mondiale la ga finì. La casa iera pronta e i fitavoli i s̩e andai per le sue, e noi semo restai a Strugnan finché sta maledeta guera no ga finì. A Strugnan go pasa par duti i monti e me ricordo ancora del mio primo amor. El iera Fortunato. El se ciamava cusì. Fortunato me portava le violete e altri fiori.
Lepo mi je bilo. Svobode sem se najbolj naužila v Strunjanu. Zdaj sem še vedno zaljubljena vanj in hudo mi je, če nekdo poseduje kaj, prav tam. Tudi z moškim spolom sem se morala znajti. Bila je majhna hiša in v njej je stanoval mlad fant. Ko mi ga je pokazal, majhni deklici, sem zbežala, letela čez strn in drn …
Moj stric Angel je imel kolo. To kolo sem si jaz prilastila in vozila po cesti, ki je šla iz Trsta do Pule. Bila je moja cesta. Moja nona, ki je stanovala poleg sedanje bolnice, in moja druga nona, ki je stanovala v buži (slepi ulici) v Izoli – obe sta šli proč 1954. leta. No, do njiju sem kolesarila in včasih tudi srečala koga, ki je peš šel iz Kopra do Portoroža ali obratno. Moja nona iz Izole me je peljala na vse cerkvene praznike, ma prav vse.
No, táko je bilo moje otroštvo, nenavadno in posebno. Ne bom opisala vojn, ker taka nam preži sedaj v Ukrajini in Iranu. Bojim se, kot sem se bala, kadar je bilo celo morje goreče, in samo takrat sem to videla z Belvederja. Bombe so padale in mi smo bili doma ob stenah. Vojaki in vojaki, ki so odhajali po cesti. Ni bilo lepo. In potem so odhajale vse naše družine in vsi naši prijatelji. Odločili so se, da gredo. Bilo je hudo, a oni so odšli. Najhuje je bilo za moje nonote. Ah, kaj. Potem je prišla slovenska šola in slovenski učitelji. V četrti razred, ki je bil že slovenski, sem šla z učiteljico Kemperle. In od tedaj je bila slovenščina glavni jezik.
Kemperlejevi gre zasluga, da je šla po vseh domačijah po slovenske otroke. Od Baredov do Šareda in še naprej. Morda je še živ Ivančič, ki je tri leta starejši od mene. Poropat in drugi so že pomrli, na žalost. Sledila je gimnazija in potem univerza … Kmalu potem sem se odselila za dolgo dolgo obdobje in se vrnila, ko sem imela 65 let."
Dora Beržan
