Ob dnevu priključitve Primorske k matični domovini se spominjamo ene najpomembnejših prelomnic v zgodovini slovenskega naroda.
Po prvi svetovni vojni je z Rapalsko pogodbo leta 1920 velik del Primorske pripadel Italiji. Že 13. julija 1920 je bil v Trstu požgan Narodni dom, eden osrednjih simbolov slovenskega kulturnega in narodnega življenja. Z Rapalsko pogodbo, podpisano novembra istega leta, je bila nova meja tudi formalno določena, okoli 300.000 Slovencev pa se je znašlo zunaj matične domovine. V naslednjih desetletjih so bili izpostavljeni načrtnemu raznarodovanju, ukinjanju slovenskih šol in društev, izrivanju slovenskega jezika iz javnega življenja ter fašističnemu nasilju. Požig Narodnega doma v Trstu, usmrtitev bazoviških junakov in delovanje organizacije TIGR ostajajo med najvidnejšimi simboli tistega časa ter vztrajnega odpora Primork in Primorcev.
Kljub pritiskom smo Primorci ohranili slovenski jezik, svojo kulturo in narodno zavest. Po kapitulaciji Italije je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1943 razglasil priključitev Slovenskega primorja k združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji.
Z uveljavitvijo Pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947 je velik del Primorske tudi mednarodnopravno pripadel Jugoslaviji, slovenski del pa je bil vključen v Ljudsko republiko Slovenijo. Ob tem je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško upravo in cono B pod jugoslovansko upravo.
Proces oblikovanja današnje zahodne meje se je nadaljeval z Londonskim memorandumom leta 1954, s katerim je večina cone A prešla pod italijansko, cona B pa pod jugoslovansko civilno upravo. Dokončna mednarodnopravna ureditev meje na območju nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja je sledila z Osimskimi sporazumi, podpisanimi leta 1975 in uveljavljenimi leta 1977.
Danes nas državni praznik priključitve Primorske k matični domovini opominja na vrednost življenja v prostoru, kjer se srečujejo različni narodi in tradicije. Za nas, Primorke in Primorce, je ta pomen še posebej živ. Zgodovina nas uči, da identiteta ni samoumevna, ampak se ohranja z znanjem, kulturo in medsebojnim spoštovanjem. Današnja Primorska je odprt in povezan prostor, ki svojo moč črpa prav iz zgodovinskega spomina, raznolikosti in trdne pripadnosti slovenskemu prostoru.
Ob prazniku se zato ne ozirajmo le nazaj, temveč tudi naprej – z odgovornostjo, da vrednote svobode, strpnosti, sožitja in povezanosti ohranimo tudi za prihodnje rodove.
Drage Primorke in dragi Primorci, iskrene čestitke ob našem prazniku!
