Sončno nabrežje 8/Riva del Sole 8
6310 Izola/Isola
Študentje fakultete za arhitekturo so včeraj predstavili dve idejni zasnovi umestitve izolskega otoka kot sistema plavajočih pomolov na območju Viližanskega zaliva. Pod mentorstvom arhitekta, prof. Aleša Prinčiča, so povsem neobremenjeno in brez omejitev razmišljali o tem, kako bi na vzhodnem delu mesta postavili plavajoči pomol kot zaščito pred valovi in vetrom, ki bi hkrati predstavljal revitalizacijo celotnega območja med Rudo in nekdanjo ladjedelnico oziroma tovarno Delamaris. Predstavljena rešitev otoka kot plavajočega pomola bi pomenila tudi manj agresiven poseg v okolje.
Marko Starman, vodja Urada za prostor in nepremičnine Občine Izola, je povedal, da so ideje o otoku stare že vrsto let, ideja o podaljšanju obale je omenjena že v strategiji prostorskega razvoja iz leta 2004. »Vedno je bilo veliko špekulacij in dvomov o tem, kaj naj bi otok predstavljal in ravno to nas je spodbudilo k razmišljanju o nečemu, kar ni samo sebi namen. Ni cilj posega otok, temveč je otok v funkciji razvoja celotnega izolskega območja,« je prepričan Starman, ki je v nadaljevanju povedal, da je bila zamisel otoka pred leti bolj v smislu valobrana in v obliki »solzice«, ki bi nastal z nasutjem materiala. Predstavljena rešitev v obliki plavajočih struktur pa pomeni hkrati varovanje zaliva in širjenje javnih površin vezanih na morje.
Župan Občine Izola Danilo Markočič je poudaril, da je prostor samo eden in ga moramo zato načrtovati tako, da bo koristil danes in predvsem jutri. »Želim, da zelo trezno razmislimo, kaj bomo s tem prostorom naredili, ker ko ga enkrat pokvariš, ga pokvariš za zmeraj,« je še pojasnil župan. Leta 2005 je Znanstveno raziskovalno središče iz Kopra po naročilu Občine Izola izvedlo anketo o izgradnji izolskega otoka. »Kar 64 % Izolanov je idejo otoka podprlo, odstotek je bil pri prebivalcih obalnega prostora še višji in je z oddaljenostjo proti notranjosti države še naraščal,« je predstavil Aleksej Skok, predsednik odbora za okolje in prostor.
Prof. Prinčič je najprej predstavil prednosti plavajočih sistemov, ki so osnovani na modularnih šesterokotnikih in se jih lahko glede na potrebe dodaja ali spreminja: »Gre za odprt in prilagodljiv sistem, ki ne pokvari prostora, plavajoči sistem pa lahko pomeni razpoznavni element Izole po celotnem Mediteranu. Nismo šli v cementifikacijo, naše vodilo je bilo odpreti in pustiti odprta vrata«, je poudaril profesor in dodal, da sodobni arhitekti in urbanisti morajo razmišljati o prostih površinah, na katere se lahko jutri umesti povsem drugačna funkcija.
Plavajoči pomol v Viližanskem zalivu v funkciji zaščite in hkrati kot nove površine
Študentje so v nadaljevanju predstavili dve ideji sistema plavajočih pomolov. Prva zamisel zelenega obroča je navezava plavajočega sistema z obalo. Tako bi pridobili nov del povezovalne poti, ki bi sklenila »lungomare«. Uredili bi tudi plaže s pripadajočo infrastrukturo, v notranjosti pa umestili objekte, kot so medgeneracijski center, muzej, botanični vrt in športni center. Druga ideja poleg plavajočega pomola predvideva tudi povezavo med vzhodnim in zahodnim zalivom s Cankarjevim drevoredom kot območjem za pešce. Zanimiv del druge predstavitve je v tem, da slednja predvideva ohranitev obstoječih objektov Delamarisovih hal, ki so mestu dale pečat. Seveda bi bila njihova namembnost skladna s sodobnimi trendi, kar pomeni, da bi v njih lahko nastali Coworking center, šola za ladijsko oblikovanje, ipd.
Občina Izola je v postopku sprejema Občinskega prostorskega načrta, v njem pa izolskega otoka ni z razlogom, kot je pojasnil Starman: »Pred nekaj mesecih smo bili pred podpisom sporazuma, s katerim bi država pooblastila Občino, da prične načrtovati otok. V tem postopku bi morali narediti celovito presojo vplivov na okolje, ki je v morskih razmerah zahtevnejša, slednja pa bi morali biti narejena ob sprejemu OPN. To bi postopek sprejema bistveno podaljšalo, zato načrtujemo sprejem načrta, v katerem ideje o otoku zaenkrat ni. To pa ne pomeni, da ne bo umeščen ob prvi njegovi spremembi.«
Valentina Lavrenčič z Ministrstva za okolje in prostor je predstavitev zaključila s spodbudnim sporočilom: »Morje je od leta 2007 državno javno dobro, občine pa imajo svojo pristojnost omejeno z obalno črto. Na ministrstvu ne postavljamo na različne bregove občine in države, ampak želimo pomorski prostorski načrt začeti v sodelovanju z občinami. V njem bi po zgledu drugih evropskih držav določili, da sodi priobalni pas morja v upravljanje občinam, kot je nekoč že bilo. Aktivnosti v obalnem pasu morja so namreč tesno povezane z dejavnostmi na obali in zato je ta umetna delitev prehuda.«
Avtor fotografije: Jaka Ivančič