Lahko bi rekli, da sta likovna kritika in umetnostna zgodovina pozabili nanj, na kiparja in svetovljana, ki je bil v začetku 50. let 20. stoletja poleg Pohlena vodilni umetnik na slovenski Obali.
Spomin na Dequela so z razstavo na petih obalnih razstaviščih obudili Pokrajinski muzej Koper, Obalne galerije Piran in Galerija Insula ter italijanski skupnosti v Izoli in Kopru. Večletne priprave so omogočile pregledno predstavitev njegovega obsežnega opusa, ki je večinoma v lasti zasebnika Fabia Zorzeta iz Trsta. Ob tej priložnosti je Skupnost Italijanov »Santorio Santorio« izdala tudi katalog, pod katerega so se podpisali urednik Mario Steffè in kustos razstave Dejan Mehmedovič ter soavtorici besedil, dr. Neža Čebron Lipovec in Eleonora Bianca Battelli.
Oreste Dequel je bil rojen v Žusterni leta 1923, od koder se je družina štiri leta kasneje preselila v Trst. Tam je zaključil srednješolsko izobraževanje in med drugo svetovno vojno sodeloval v narodnoosvobodilnem boju kot pripadnik brigade Garibaldi. Po vojni se je znašel na tržaškem ozemlju in bil prvi nosilec Titove štafete v imenu športnikov cone A. Kot štipendist jugoslovanske države je doštudiral na ljubljanski Akademiji upodabljajočih umetnosti pod mentorstvom Frančiška Smerduja. V Koper se je vrnil leta 1951 in veliko ustvarjal po naročilu lokalnih oblasti. Dvakrat je bil izbran na natečajih za izdelavo kipa. V Kopru je postavil pomembno javno plastiko, doprsni kip Petra Pavla Vergerija mlajšega, ki še vedno stoji na istoimenskem trgu. Nekoliko bolj se je zapletlo pri drugem kipu, ki je danes postavljen v parku pred izolskim pokopališčem. T. i. strokovno-politična komisija je presodila, da ni primeren za javno predstavitev. Bil je umaknjen in po vsej verjetnosti namenjen uničenju. Morda je bila ravno ta zavrnitev vzrok za njegov vnovični odhod v Trst. Obalo je zapustil star 33 let.
Kip Padlim mornarjem (kasneje poimenovan Solidarnost) je bil postavljen 11. junija 1992. Izolani so ga na pobudo lokalne borčevske organizacije sicer naročili in plačali s samoprispevkom že l. 1953. Narejen je bil v poklon izolskim padlim partizanom. Verodostojnega dokumenta o tem, da ga je strokovno-politična komisija zavrnila, ni, prav tako ni znano, kje je bil kip naslednja štiri desetletja. »Ljudski glas pravi, da so se člani komisije spotaknili ob goloto, neprimerno pozo in obrazno fizionomijo enega od upodobljenih junakov, vendar ga je avtor poimenoval Trpljenje, zato je tudi na tej osnovi težko reči, da je bilo delo zasnovano provokativno. Figuri izražata požrtvovalnost in sočutje, golota na tem mestu poudarja nemoč in izgubo vsega; napetost telesnine nakazuje moč volje, vztrajnost in upanje,« je zapisal Mehmedovič.
Obdobje druge polovice 20. stoletja je bilo informacijsko zelo odprto, umetniki so dobro poznali razmere doma in na tujem. Dequel je bil na drugi strani meje obremenjen z glorifikacijo sistema in omejen v tem, kar je želel ustvarjati. Nihal je med svojim izrazom in pričakovanjem naročnikov. Vendar je vseskozi ostajal zvest sebi. Ni sledil trendom, ki so v 60. in 70. letih 20. stol. burno spreminjali svet. Pot ga je iz Trsta popeljala v Rim in leta 1964 v New York. Bil je zelo odprta osebnost in je poznal veliko umetnikov, intelektualcev. Prvenstveno pa je bil vseskozi v stiku in morda celo v določenem rivalstvu s svojim sošolcem, soustvarjalcem in prijateljem Jožetom Pohlenom.
Dequela uvrščamo v modernizem, čas človeške in socialne tragike zaradi ekonomske krize, svetovnih vojnih konfliktov, procesa demokratizacije družbe. Deloval je na osnovi zgodovinske dediščine in ustvaril obsežen opus kiparskih stvaritev, risb ter slikarskih del. Njegova primarna strokovna opredelitev je bilo kiparstvo (keramika in kamen; občasno vlivanje v bron). Skozi vse svoje ustvarjalno obdobje je obravnaval le nekaj motivičnih subjektov: žensko, par, kopalke, akrobate bojevnika/-e, človeški torzo in živali, zlasti mačko, petelina in bika (v katerem je tudi opazna tradicija Istre). Njegovi kiparsko ali slikarsko upodobljeni liki so izolirani v okolju, samostoječi. Slikarska dela nimajo ozadja in so velikokrat osnutek za kiparsko delo.
Dequel je bil ustvarjalno aktiven vse do svoje smrti leta 1985. »Njegova presežnost se kaže v izkušnji Zahoda in Vzhoda, predvsem pa izkušnji Istre, njenega zgodovinskega prepiha, sonca, kamna«, je zapisal v katalogu kustos razstave Mehmedovič.
