»Stara sem 54 let, poročena sem bila 34 let. Vse življenje sem trpela, v upanju, da bo nekoč bolje. Ko so otroci odrasli in odšli na svoje, je postalo neznosno. Če sedaj pogledam nazaj, se zdi kot najhujša nočna mora. Preživela sem srčno kap in po tej izkušnji dojela, da če želim živeti, moram proč. Tako se je začelo moje potovanje k svobodi.« To je izsek življenjske zgodbe gospe, ki je zaradi nasilja v družini poiskala pomoč v programu Regijske varne hiše Kras.
Nasilje nad ženskami je najbolj razširjena kršitev človekovih pravic na svetu, ki pa najpogosteje ostane skrita. Znano je, da se v času kriznih situacij nasilje še poveča. Žal je veliko žensk najbolj ogroženih doma, kjer bi se vsakdo moral počutiti varno. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je poročala, da je prišlo v času omejitve gibanja zaradi potrebe po zajezitvi koronavirusa do porasta nasilja v družini. Aprila 2020 je v državah članicah do 60 % več žensk poiskalo nujno pomoč zaradi nasilja v družini kot v enakem obdobju lani.
Žrtve nasilja v družini so pogosto prepričane, da so same odgovorne za nasilno vedenje povzročitelja, ki je najpogosteje njihov partner, lahko pa tudi kdo izmed odraslih otrok ali drugih družinskih članov. Nasilje največkrat opravičujejo z različnimi osebnimi ali družbenimi okoliščinami, kot so preobremenjenost, brezposelnost idr., ter upajo, da se bo nasilnež spremenil. In vendar se nasilje nikoli ne konča samo od sebe, brez korenitih sprememb. Ob tem je pomembno poudariti, da je zanj vedno odgovoren tisti, ki ga povzroča, saj se vsakdo lahko odloča, kako bo ravnal v posamezni situaciji. Spremembe se tako začnejo največkrat šele takrat, ko žrtve ne zmorejo več, ko se posledice nasilja odražajo na njihovem fizičnem in psihičnem zdravju in se odločijo poiskati pomoč. Da nikoli ni prepozno za to, dokazujejo ženske, ki so se umaknile v program Regijske varne hiše Kras. V času bivanja v varni hiši, ki lahko traja do enega leta, so občutile, kaj je mirno življenje in si ustvarile novo pot, bodisi same ali z otroki.
Gospa, ki se je po 34 letih umaknila iz nasilnega odnosa, je zapisala: »V varni hiši ste dobrodošle, zaposlene vas cenijo, spoštujejo in vam prisluhnejo. V tej hiši sem se počutila svobodno in sprejeto vseh osem mesecev bivanja. Bila sem deležna lepih besed in objemov. Tudi moja skupina souporabnic je bila enkratna. Skupaj smo druga drugi jokale na ramenih, se skupaj veselile, smejale, zabavale. Še sedaj, po mojem odhodu, se slišimo, obiskujemo in spominjamo najlepših trenutkov v varni hiši. Drage moje ženske, pogumno naprej in nikar se ne ozirajte nazaj. Začnite živeti, saj ste tega vsekakor vredne!«
Naj vas njene besede spodbudijo, da ob nasilju v družini poiščete pomoč, ki jo nudijo:
– Policija in centri za socialno delo,
– koordinatorica za preprečevanje nasilja, mag. Damjana Jurman (CSD Južna Primorska), tel.: 05 66 34 579, e-pošta: damjana.jurman@gov.si; gp-csd.jprim@gov.si, Prisoje 1, Koper;
– Krizni center za žrtve nasilja Južna Primorska (CSD Južna Primorska), tel.: 040 303 669, 059 039 590 e-pošta: kczn.csdjprim@gov.si;
– Regijska varna hiša Kras (CSD Južna Primorska), tel.: 070 754 730, 056 202 442, e-pošta: vhkras@gmail.com, spletna stran: www.vhkras.si;
– Krizni center za otroke in mladostnike – Marelična hiša, tel.: 040 303 203, e-pošta: kcm@gov.si, Kolarska 10, Koper;
– Društvo za nenasilno komunikacijo, Enota Koper, tel.: 031 546 098, 05 63 93 170, e-pošta: dnk.koper@siol.net, spletna stran: www.drustvo-dnk.si.
Nataša Prelesnik Korošic, Regijska varna hiša Kras, CSD Južna Primorska
