STOP FEMICIDU in KRŠENJU ČLOVEKOVIH PRAVIC ŽENSK!
Čeprav se zdi, da smo na področju enakopravnosti dosegli že vse ali vsaj veliko in da je žensko vprašanje nekaj, kar smo »že razrešili«, opozarjamo, da ima žensko vprašanje še zelo veliko podvprašanj, na katera smo upali, da smo že odgovorili. Žal vidimo, da se vsakič znova odpirajo in preizprašujejo skozi podmeno retradicionalizacije družbe in poveličevanja tradicionalnih in patriarhalnih vzorcev. Človekove pravice žensk so namreč neprestano podvržene moralnemu presojanju, napadom in poskusom njihovega krčenja. Med najbolj ogroženo pravico žensk, ki je neprestano podvržena moralnemu presojanju, tako nedvomno sodi pravica do umetne prekinitve nosečnosti, ki predstavlja eno temeljnih pravic žensk za emancipacijo in nadzorom nad lastnim telesom in življenjem. Med pogosto napadane pravice sodijo tudi pridobljene pravice na področju zaščite žensk pred nasiljem, kar se najbolj neposredno kaže v okviru napadov na Istanbulsko konvencijo – Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ki velja za enega najbolje razdelanih in celostnih dokumentov na področju zaščite žensk pred nasiljem, gre za t. i. zlati standard na tem področju. Prevečkrat smo priča poskusom minimaliziranja resnosti nasilja nad ženskami in obtoževanja žrtev za nasilje. Tovrstne težnje najdemo tako med posameznimi političnimi odločevalci, med določenimi predstavniki posameznih strok kot tudi v določenem delu civilnega prebivalstva. Da napadov na obe omenjeni pravici ne gre spregledati in jemati kot nedolžne, kažeta primera Turčije in Poljske, saj se je Turčija dopovedala Istanbulski konvenciji, Poljska pa v celoti prepovedala splav. Zavedati se moramo, da omejevanje omenjenih pravic življenja žensk tudi neposredno ogrožajo. Omejevanje pravice do splava sodi med močno razširjene vzroke za prezgodnje smrti žensk, saj po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije letno po vsem svetu umre na tisoče žensk zaradi omejevanja te pravice.
Najpogostejši vzrok za nasilne in prezgodnje smrti žensk tako v Sloveniji kot tudi v svetu pa je intimnopartnersko nasilje oz. nasilje v družini. V poročilu Urada Združenih narodov za drogo in kriminal iz leta 2017 poročajo, da se število umorov žensk, ki so posledica intimnopartnerskega oz. družinskega nasilja, zadnja leta povečuje. V Sloveniji v povprečju beležimo od 5 do 7 takšnih umorov letno. Za umore in smrti žensk, ki so posledica kakšne od oblik spolno specifičnega nasilja, se je skozi čas začel uporabljati termin femicid, ki označuje vse oblike spolno zaznamovanih oziroma seksističnih smrti ter umorov žensk in ne le umorov mizogine narave, ki so povzročeni naklepno, izključno zaradi sovraštva do žensk. Gre torej za vsakršno nasilno smrt ženske ali osebe ženskega spola, tudi nenamerno, če je posledica kakšne spolno zaznamovane oblike nasilja. Femicid tako razumemo kot končno dejanje moškega seksizma in pomeni dobesedno uničenje življenja ženske ali dekleta na individualni, neinstitucionalizirani, pa tudi na širši, institucionalizirani ravni. In femicid ni nekje daleč, ampak je še vedno izjemno pereč problem naše realnosti.
Zato naj ob osmem marcu spodbudimo k premisleku in razmisleku o tem, kaj pomenijo pridobljene pravice žensk, naj nagovorimo zlasti mlajše generacije, tako ženske kot moške, ki so rojeni v svet priborjenih pravic in jih praviloma jemljejo kot samoumevne, da naj napadov nanje ne spregledajo in naj se zavzemajo za njihovo zaščito. To pa lahko počnemo le, če se zavedamo resnosti napada na človekove pravice žensk in nevarnosti poveličevanja vrednot in stališč, ki v družbi razlike med spoloma oziroma spoli poglabljajo, prav tako pa poglabljajo razlike med skupinami žensk, ki jih kategorizirajo med »prave« in »neprave« ženske.
Zato naj za konec opozorimo, da 8. marca ne praznujemo dneva žena, ampak dan žensk, vseh žensk, torej poleg soprog in mam tudi samskih žensk, žensk brez otrok, različno spolno usmerjenih žensk, transspolnih žensk, ne-želim-biti-mama žensk in še vseh ostalih žensk, ki se znotraj teh kategorij ne prepoznajo! Čestitamo!
Za Društvo SOS telefon dr. Jasna Podreka
