Svetovni dan poezije, 21. marec, smo v Mestni knjižnici Izola počastili s poezijo izolske pesnice Dorine Beržan, ki je s prisotnimi podelila deset svojih pesmi v izolskem dialektu. Nastopajoče in obiskovalce je uvodoma pozdravila Erika Gregorič, zaposlena v knjižnici, in ob zaključku Dorini Beržan postavila nekaj vprašanj o globinah njenega ustvarjanja. Čitalnico je zajela pristna energija starega jezika, ki ga uporablja le še peščica Izolanov in mnogi so se spominjali časov, ko so izolski dialekt slišali na vsakem koraku. Beržanova je svoje poezije prevedla v slovenski jezik, v sodelovanju z izolsko pisateljico in pesnico Patricijo Sosič Kobal, ki jih je na ta večer brala kot uvod v poezijo v dialektu. Recitiranje je s svojo glasbo popestril izolski virtuoz na kitari Elvis Šahbaz. Avtorica je svojo izrazno moč našla v izolskem dialektu, ki ji ga je v spomin vtisnila mama. Vedno rada pove, da je izolski dialekt začela zapisovati, ko se je rodil njen prvi vnuk in od takrat dalje jo je vselej gnala želja, da bi misli, ki so se porajale v dialektu, prenesla na papir. Ko se je po štiridesetih letih življenja v Milanu vrnila v Izolo, je željo začela uresničevati. »Un dialeto povero di parole,« večkrat slišimo za izolski dialekt, ampak Beržanova svoje poezije spretno splete v polnino besed. Navdih črpa iz doživetij, zato ima vedno s seboj liste, na katere takoj zapiše verze. Liste, ki jih večkrat založi, ampak tudi najde, se rada pošali. Sodeluje z različnimi ustvarjalci znotraj različnih zvrsti umetnosti in pripravlja novo pesniško zbirko. Pesniški večer je poimenovala Korenine poezije – Le radişe dela poesia, saj je vedno rada raziskovala korenine vsakega jezika, svoje srce pa je odprla izolskemu dialektu in mu namenila največ pozornosti. Njena izrazna moč ima sposobnost, da se poslušalcev in bralcev dotakne vedno znova kot bi prvič poslušali ali brali njeno poezijo.
