Smeh, solze, spoznanja in trenutki tišine razmisleka ob predstavitvi knjige Zvezdne poti – Kakor na Nebu, tako na Zemlji patra Karla Gržana, ki je potekala v začetku aprila v polni čitalnici Mestne knjižnice Izola. Sproščeno in umirjeno vzdušje, ne samo zaradi čustvenega predavanja, temveč tudi zaradi zavesti, ki se je prebudila med prisotnimi.
Ob tej priložnosti je Gržan spregovoril o temah, ki jih odpira vsebina knjige, saj vpogled v zvezdne odtise na Zemlji kliče k poglobljenemu zrenju v harmonijo neba in v žlahtno sožitje na Zemlji, obenem pa daje odlično podlago za razglabljanje o sedanji družbi na podlagi stremenj starih civilizacij. Njegova dolgoletna raziskovanja pradavnih megalitskih struktur v Sloveniji, s katerimi je starodavna civilizacija, po vzoru neba, zaznamovala slovenski prostor med Savinjo in Sotlo, severno od Save, so ga privedla do različnih spoznanj, ki jih je podelil s prisotnimi.
Toliko slučajev, da ni več slučajno
Pisatelj je svoje odkritje opisal kot slučaj. »Raziskovanje se je začelo popolnoma slučajno, a je bilo v tem raziskovanju bilo toliko slučajnosti, da je slučaj popolnoma izključen,« se je pošalil. V obdobju, ko je živel na Razborju pod Lisco, ga je škof prosil, ali bi lahko prevzel še župnijo v Jurkloštru zaradi bolezni tamkajšnjega župnika. In jo je sprejel. Spominja se božičnega časa, ko so pričeli postavljati jaslice in so potrebovali mah za cerkev v Jurkloštru. Cerkev je bila vlažna, zato je vztrajal, da se priskrbi skalnati mah. Odpravili so se v okoliš, kjer je rasel. Ko je stopil na območje treh Orionovih gričev, ga je nekaj ustavilo, saj je zaznal nenavadno občutenje. Želel je biti sam, saj se mu je po mislih podilo, da se tam skriva nekaj več, nekaj bolj pomembenga od mahu, zato je rekel prisotnim, da bodo mah nabrali drugič. In takrat je odkril zidovje, ki povezuje omenjene griče. Pomislil je na megalitske strukture sveta in ker ima rad astronomijo, ga je gnalo v raziskovanje. Na območju je s pomočjo domačinov, ki so ga vodili po megalitskih strukturah, odkril odtis ozvezdja Orion. Avtor pravi, da sta Orionova trikotnika formula odrešitve napetosti, tisto, kar nas povezuje v skupno dobro. Oba se stikata na območju treh zvezd Orionovega pasu, ki pozicijsko ustrezajo trem gričem. Poleg naštetega megalitske strukture, ki jih je odkril, upodabljajo tudi Orionov meč in ščit. Domačini in gozdarji, ki si sprva niso upali kazati »čudnih stvari,« kot jih poimenuje, da ne bi sami bili videti nenavadni, so ga vedno bolj vodili k odkrivanju in povezovanju zgodb, ki jih pripovedujejo megalitske strukture. V knjigi se zahvali, da je imel sopotnike, ki so mu kazali te »čudne stvari«. Tako je odkril tudi podobe ozvezdij bika in dvojčka, grebene, ki povezujejo zvezdne pozicije in razmetanino megalitskih kamnov, ki natančno prikazujejo Plejade.
Nebesna harmonija tudi na Zemlji
Starodavna civilizacija je zaznamovala zemeljsko stvarnost, ker je po konceptu neba iskala harmonijo med nebom in zemljo tudi za medsebjno sožitje. Rojeni smo v svetu dvojnosti, v spoznanju dobrega in hudega, in že takrat je človek v sebi čutil, da to ni del njegove narave in da si želi harmonije, ljubezni in žlahtnega sopotništva. V želji po nebesnem sožitju (Kakor na Nebu tako na Zemlji), po manj konfliktnosti in napetosti, so predniki zapustili dediščino po vzoru neba s pomočjo velikih kamnov, ki imajo moč, da prenašajo sporočilo teh uvidov. Gržan spodbudno pove, da živimo čas, ko se odpira zavest in uvidi na marsikaterem področju po vsem svetu. Oddaljili smo se od konceptov in vrednot človeštva, ki so jih stare kulture udejanjile. Zato nam ta odkritja ponujajo izziv, da si upamo razmišljati s svojo glavo. Preteklost je lahko navdih, ki nam pomaga pri osvobajanju manipulativnih spon sedanjosti. Odpira zavest, da razmišljamo sami in si ustvarjamo lastno mnenje, kot so to počeli že v antiki. Pri tem je spomnil na nekaj zgodovinskih osebnosti, ki so spodbujale lastno ramišljanje, odpiranje misli in učenje, tako da so podali podlago, na kateri je človek sam odkrival, raziskoval in se učil (Tomaž Akvinski, Sokrat, stari filozofi in učitelji …).
Slepa ulica v ideologiji resnice
Za konec je prisotne še spodbudno nagovoril, naj si vzamejo čas za raziskovanje in odkrivanje, saj se tako največ naučimo in pripomoremo k izhodu iz slepe ulice, v katero nas je ujel čas in postavlja druge, da razmišljajo namesto nas. Čas nas je ujel v svojo ideologijo resnice in med ljudmi ustvaril razdor v njenem imenu. Gržan spodbuja k medsebojnemu sodelovanju, dopolnjevanju v iskanju rešitev za skupno dobro, da drug drugemu odpiramo uvide in skupaj iščemo žlahtnejšo pot človečnosti. Čas je dozorel v prebujenje, prebuja zavest ter spoznavno resničnost. Sam pozitivno trdi, da je optimist in da se odpira upanje, saj srečuje vedno več razsvetljenih ljudi, ki bodo strli spone manipulativne vladajoče elite.
E. G.
