Zaspanost in daljši spanec med prebolevanjem okužbe sta od Hipokratovih časov dalje veljala kot dokaz za medsebojno povezanost spanja in imunskega sistema. Zato sta bila počitek in spanje ena izmed glavnih nasvetov, ki so jih zdravniki dajali svojim okuženim bolnikom, vse tja do Flemingovega odkritja penicilina. Do danes se to ljudsko izročilo ni bistveno spremenilo, temveč je pridobilo številne znanstvene dokaze v podporo. Tako je zdaj znano, da ima aktivacija imunskega odgovora ob infekciji močan vpliv na arhitekturo spanja.
Vendar koliko spanca potrebuje človek, kdaj spati in kdaj je dovolj? Potrebujemo toliko spanja, kolikor je potrebno, da se telo napolni z živčno energijo, ponovno zgradi zaloge, nadomesti ter izvrže stare celice ter eliminira sprotne produkte metabolizma. Ne obstaja nekakšna vnaprej določena količina spanca, ki bi bila enaka za vse. Različne okoliščine zahtevajo različno količino spanca. Nekaterim ljudem zadostujejo že štiri ure, nekateri potrebujejo deset ur; ta proces je fiziološki in se s starostjo spreminja. Novorojenček prespi v enem dnevu več kot 16 ur, triletnik poleg noči prespi še nekaj ur popoldan, pri dvanajstletniku je budnost na vrhuncu, adolescent je zaspan skoraj ves čas, starostnik pa nikakor ne najde več spanca. Tudi različna dolžina spanja je fiziološko pogojena. V poskusih na živalih so ugotovili, da je trajanje spanja genetsko pogojeno.
Težave nastopijo, ko ljudje ne morejo zadostiti svojih potreb po spanju, ker postane njihovo spanje prekratko, prekinjeno s prebujanjem oziroma nikakor ne morejo več najti normalnega spanca. Če so zagotovljeni najboljši pogoji, kar zadeva zrak, vodo, hrano, sončno svetlobo, trening ter ostale pozitivne dejavnike, človek spi, dokler more. Ko nima več te potrebe, se zbudi. Vse dokler se uresničujejo cilji spanca, ni pomembno, koliko se spi. Pravzaprav pri zdravem človeku ni možno spati preveč, možno je le spati premalo, kar je bolezen našega časa. To je prekršek, ki ga mnogo ljudi dela proti samemu sebi, je spodrivanje splošnega zdravja.
Ljudem nikoli ne bi padlo na pamet, da si namerno odtegnejo zrak, vodo ali hrano, vse to potrebujemo za obnavljanje življenjskih funkcij. Vendar iz nekakšnih razlogov žrtvujemo spanec. Včasih ljudje delamo kakšno stvar brez razmišljanja o posledicah predvsem zato, ker se ne zavedamo, da bi te lahko bile zelo škodljive. Tisti, ki iz katerega koli razloga spijo manj, kot potrebujejo, na račun dela, igre ali česa tretjega, podcenjujejo in ignorirajo svoje zdravje.
Prispevek je povzet po diplomskem delu Vpliv pomanjkanja spanca na psihofizične sposobnosti turističnih vodnikov na daljših potovanjih iz leta 2010, katerega avtor je Vojko Vučković, prof. športne vzgoje in mag. ter asistent na Fakulteti za vede o zdravju v Izoli.
Medobčinska uprava Istre
