Minuli petek, 10. novembra, smo v Kortah obudili spomine na Nado Morato, učiteljico v pokoju, zgodovinarko, zbiralko ljudskega gradiva, raziskovalko krajevne zgodovine, publicistko, občinsko in Kocjančičevo nagrajenko (v letih 1995 in 2000) ter naj krajanko Kort (leta 2015), ki se je v visoki starosti poslovila spomladi.
Številčno občinstvo je uvodoma v vlogi gostitelja pozdravil Elvis Vuk, predsednik KS Korte, v imenu Občine Izola pa podžupanja Agnese Babič. Prisotni so prisluhnili in se nekajkrat tudi nasmejali spominom na pokojnico, ki so jih vsaka na svoj, vse pa na zanimiv način, prisrčno in duhovito podale Barbara Dobrila, profesorica v pokoju in dolgoletna družinska prijateljica, Katica Gužič, nekdanja članica Kulturnega društva Korte, zdaj predstavnica novonastalega Društva upokojencev izolskega podeželja, in Marina Hrs, direktorica izolske Mestne knjižnice.
Večer je bil prepleten s točkami kulturnega programa, v katerem so sodelovale Nadine hčerke, vnuki in pravnuki, KD Korte, katerega ustanoviteljica in dolgoletna članica je bila prav Nada Morato. Med spremljevalnim programom in na sceni so bile razstavljene Nadine publikacije, ročna dela ter umetniški in intelektualni izdelki nekaterih članov in članic KD Korte. V programu so nekaj štorij in zbadljivk v narečju, izdanih v zbirkah ljudskega slovstva Mrak eno jutrnja in P'r n's k'antamo eno šrajamo t'ku, prisrčno podali otroci domače šole, pripravili pa sta jih Maja Vargazon in Ana Dobrinčič Orbanić. Pevsko skupino KD Korte, ki jo vodi Klemen Miklavčič, je na klavirju spremljal Nicola Štule. Fant je v vlogi zborovskega korepetitorja prav ob tej priložnosti nastopil prvič.
Občinstvo si je ogledalo tudi kratek film, posnet pred desetletjem pred kortežansko cerkvijo in objavljen na spletu, kjer Nada Morato pripoveduje o največjih domačih »zakladih« in zanimivostih iz kulturne dediščine kraja.
Program je vodila in povezovala Tanja Jakomin Kocjančič, ki je z Nado Morato v preteklosti velikokrat sodelovala in je splošno znana kot ena večjih poznavalk njenega življenja in dela.
Scena je oživela tudi z barvitimi slikami, nastalimi konec oktobra na 6. ex-temporu Moja Istra v organizaciji KD Korte.
In kot se za vsako srečanje spodobi, so se udeleženci ob koncu prireditve družili ob domačih dobrotah – polenovki na belo (bakalaju) po receptu Alberta Pucerja, domačem kruhu, ki so ga spekle članice Društva upokojencev izolskega podeželja, kroštolah in fritlah Turističnega in kulturnega društva Šparžin pod vodstvom Rozane Prešern, Pija Šustekova, članica KD Korte, je v potičnici spekla slastno orehovo potico. Na mizi so bile tudi nekdaj cenjene figove balce, prav tako narejene po recepturi Alberta Pucerja (Istrska kuhinja).
Našo veliko, lepo prenovljeno dvorano smo tokrat napolnili z res pisano in bogato vsebino in otroškim vrvežem. Zelo smo zadovoljni in hvaležni vsem, ki so pri organizaciji sodelovali, nas spodbujali in podpirali; tako tistim, ki so bili izpostavljeni na odru, kot tudi tistim, ki so "vihteli vajeti izvedbe" v zaodrju in okrog zadružnega doma. Hvala gre tudi številčnemu občinstvu, ki je prišlo s piranskega, koprskega in izolskega podeželja in mest in celo iz Vipave in Avstrije. Pravih prijateljev, pravijo, je malo. Čista sreča je, če jih imaš mnogo.
Darinka Jug
