Elektronski odpadki (tudi e-odpadki) so odpadki, ki vsebujejo različne pokvarjene, neuporabne, zapuščene in nedelujoče elektronske naprave. Lahko so ekološko sporni in nevarni, saj v naravi sami po sebi ne razpadejo – niso naravno razgradljivi.
Za primer: če si ne znate povsem dobro predstavljati, kaj so elektronski odpadki, odprite katero koli spletno trgovino z mešanim blagom ali elektroniko v tednih pred črnim petkom. Znižanja vabijo k nakupu velikih in malih gospodinjskih naprav, računalnikov in zabavne elektronike, televizorjev, vrtnega orodja, igrač na baterije ter telefonije. Vsi ti vabljivi izdelki bodo po koncu svoje življenjske dobe postali elektronski odpadki, še pred njimi pa bodo elektronski odpadki verjetno postali njihovi nedelujoči ali zgolj nezaželeni predhodniki.
Prodaja elektronskih izdelkov iz leta v leto narašča. Še pred devetimi leti se je v Sloveniji prodalo približno 25.000 ton elektronike, v zadnjih treh letih pa že po več kot 40.000 ton na leto. Na podlagi prodanih elektronskih izdelkov pridobimo tudi oceno o tem, koliko elektronskih odpadkov ustvarimo v enem letu. Elektronski odpadki predstavljajo približno 85 odstotkov električne in elektronske opreme, ki se v enem letu proda na trgu. To pomeni, da v Sloveniji trenutno ustvarimo okoli 35.000 ton elektronskih odpadkov na leto.
Zakaj je pomembno, da e-odpadke odpeljemo v zbirni center ali namenski zabojnik
Od omenjenih 35.000 ton odpadkov, kolikor naj bi jih na leto ustvarili v Sloveniji, jih ločeno zberemo le 14.000 ton. Kot pojasnjujejo na Zeosu (Zbiranje električnega odpada v Sloveniji – ravnanje z električno in elektronsko opremo), v Sloveniji zberemo le od 40 do 45 odstotkov količine elektronske opreme, ki jo oddamo na trg, in tako ne dosegamo zastavljenih evropskih ciljev, saj je okoljski cilj z vidika EU zbrati najmanj 65 odstotkov količine elektronske opreme, ki se jo da na trg.
Približno 10 odstotkov elektronskih odpadkov konča med mešanimi komunalnimi odpadki. »Predvsem manjša električna in elektronska oprema se zavrže med mešane komunalne odpadke, kjer jo je zelo težko izločiti,« opozarjajo na Zoesu. Veliki gospodinjski aparati pa pogosto končajo med pločevino.
Nevarni odpadki
Nekateri elektronski odpadki spadajo med nevarne odpadke. Med njimi so hladilniki, ki vsebujejo pline v krogotoku hlajenja in v izolacijski peni. Nevarni so tudi stari televizorji in zasloni zaradi vsebnosti težkih kovin, predvsem svinca v steklu, novi ploski zasloni pa vsebujejo živo srebro. Prav tako so nevaren odpadek tudi odslužene varčne in neonske sijalke, ki vsebujejo živo srebro. Vsa preostala električna in elektronska oprema se obravnava kot nenevaren odpadek, iz katerega pa je treba izločiti posamezne komponente, kot so baterije.
Evropski okoljski cilj je, da se v krogotok vnovične predelave povrne 85 odstotkov mase zbranih odpadkov in se jo izkoristi za nove izdelke. Najlažje je to zagotoviti pri velikih gospodinjskih aparatih, pri katerih železo predstavlja do 65 odstotkov vseh materialov in ki so dokaj preprosti za obdelavo.
Mestni rudniki redkih kovin
Za reciklažo sta kompleksnejši zabavna in računalniška oprema, pri kateri so potrebni ročna demontaža ter več tehnoloških procesov, da sploh pridemo do sekundarnih surovin. A ti zahtevnejši odpadki vsebujejo precej redkih zemljin, ki jih primanjkuje med naravnimi viri, zaradi česar bi se morali še posebej potruditi, da jih recikliramo in ponovno uporabimo.
Po podatkih na Zeosa, naj bi bila vrednost komponent električne in elektronske opreme v t. i. »mestnih rudnikih« ogromna. V milijonu mobilnih telefonov naj bi bilo vgrajenih približno 24 kilogramov zlata, 16.000 kilogramov bakra, 350 kilogramov srebra in 14 kilogramov paladija, torej virov, ki jih je mogoče pridobiti in vrniti v proizvodni cikel.
Manj kupovanja novih izdelkov, popravljanje, zbiranje in recikliranje
Reševanja nakopičenih težav z elektronskimi odpadki se lahko lotimo na tri načine. Da bi zmanjšali ali vsaj omilili pospešeno ustvarjanje e-odpadkov, bi morali najprej opraviti manj nepotrebnih nakupov. V Sloveniji v povprečju vsak prebivalec kupi sedem elektronskih izdelkov na leto, kar pomeni, da skupaj v enem letu nakupimo od 10 do 15 milijonov takšnih in drugačnih elektronskih naprav.
Drugič, zelo pomembno je, da naprave, ki ne delujejo več ali ki jih ne potrebujemo, odvržemo v posebne zabojnike oziroma jih odpeljemo v zbirni center odpadkov. V Evropi kar 11 od 72 elektronskih naprav v povprečnem gospodinjstvu ni več v uporabi ali je pokvarjenih.
Tretjič, napravam, ki še delujejo ali potrebujejo le manjše popravilo, poskusimo podaljšati življenjsko dobo. Po podatkih Evropske agencije za okolje je življenjska doba elektronskih naprav, kot so pametni telefoni, televizorji, pralni stroji in sesalniki, v povprečju dobri dve leti krajša od načrtovane ali želene življenjske dobe. Včasih se naprava prehitro pokvari, včasih se je prehitro naveličamo.
Vir: rtvslo.si, splet
Medobčinska uprava Istre
